Peta sezona Igre prestolov je bila prvič pretresljiva tudi za bralce. Čeprav nekateri morda niso navdušeni nad posameznimi odmiki od knjig, je treba priznati, da sta D. B. Weiss in David Benioff delo opravila odlično. Večina ključnih dogodkov se je ob koncu sezone skoraj v celoti poravnala s knjigami. Pri tem precej pomagajo smrti vodilnih likov, ki niso namenjene zgolj šokiranju, temveč hkrati služijo kot jez za zaviranje metuljevega učinka. Tako se je pretežno spremenil le vrstni red posameznih pripetljajev, razen v Dorniji, kjer je zgodba za zdaj povsem nova. Slednja je sodila med zanimivejše izseke zadnjih dveh knjig, a seriji tega ni uspelo poustvariti. S spopadom med Peščenimi kačami, Jamiejem in Bronnom pa je prebudila tudi nekatere neprijetne spomine na Herkula in Xeno.
V iskanju primerne poti
Eden od osrednjih motivov sezone je bilo kaznovanje prevzetnosti. Liki, ki so že videli uspeh na dosegu roke, so doživeli hudo streznitev ali celo smrt. Prav tako se je iz dela v del porajalo vprašanje, za kakšen razplet naj sploh še navijamo? Mnogi so vsaj od rojstva zmajev v vlogi glavne junakinje videli Daenerys. Kdor je opazil, kako je letos vse bolj spominjala na Georgea W. Busha med prinašanjem »demokracije« na Bližnji vzhod, pa je verjetno malce stopil na zavoro.
Tudi sicer je vprašljivo, kako lahko zrel gledalec, ki ne sanjari o klišejskih Disneyjevih princih in princesah, navija za nadaljevanje obstoječega družbenega reda? Njegova spornost je celo tema prvega pogovora med Tyrionom in Varysom, prvi pa problem razlike med dejanskim stanjem sveta in njegovo idealno podobo odpre še večkrat med sezono.
Recept novega družbenega reda prvi ponudijo Vrabčki, skupina verskih fanatikov, ki pridobijo moč med sporom za prestiž med Cersei in Margaery. Vendar ideja njihove pravičnosti ne odstopa mnogo od zgolj še ene oblike zatiranja. Le da namesto samovolje plemstva v ospredje stopi samovolja interpretov svetih besedil in njihova želja po urejanju družbe vse do najintimnejših medosebnih odnosov. Kakšen izid ima slepo sledenje verskim fanatikom, so dobro spoznali podporniki Stannisa.
Zgolj neprivlačne izbire
Nič privlačnejše niso grožnje Daenerys, da bo razbila kolo sreče velikih rodbin Zahodnjega. Zgodovinsko gledano so se takšna dejanja končala s še večjo represijo in centralizacijo oblasti v rokah ene osebe, kar ljubitelj zgodovine George R. R. Martin gotovo ve. Če naj razplet serije ne prinese zgolj zmage ene frakcije in trpljenja za preostale, bi si morali želeti emancipatorno, sekularno ljudsko revolucijo. Upanje zanjo sicer ostaja v podobi Bratovščine brez bander, ki smo jo bežno spoznali pred leti, kako nedolžne brani pred vojskami vseh frakcij, ki vse bolj spominjajo na bandite, a tudi ta skupina sledi rdečemu bogu. Njihov rdeči svečenik Thoros iz Myra takrat sicer ni kazal prevelikega zanimanja za sežiganje ljudi, a tudi ni posredoval, ko je Melisandra od njih kupila vrečo kraljeve krvi v obliki Gendryja. Tako ostajajo predvsem slabe in slabše izbire.
Nič čudnega torej, da je vse več pristašev teorije, da so beli hodci postavili zid, da bi na drugi strani zadržali nas. To bi bil vsekakor preobrat, vreden Martina, a mnogi bi se zadovoljili že s ponovnim vstajenjem nekega (ne)priljubljenega brata Nočne straže. Ustvarjalci pravijo, da do tega ne bo prišlo. Zavajajo? Glede na hitrost Martinovega pisanja bomo morali počakati do naslednje sezone.
