V Pilonovi galeriji v Ajdovščini je na ogled Zoran Mušič iz zasebne zbirke družine Zanei iz Trsta, ki jo že poznamo po bogastvu Mušičevih drobnih del, kot so bila predstavljena leta 2005 v Cankarjevem domu v Ljubljani. Tokrat je njegovih šest izbranih slik, reprezentančnih za posamezna značilna obdobja, del razstave Mušič, Pregelj, Stupica. (Ne)dopustnost neke primerjave, ki jo je zasnoval in dela izbral Andrej Medved in bo odprta čez poletje. Premišljenost izbora in kakovost teh šestih slik kažeta, kako se zasebna zbirka po tehtnosti zasnove lahko kosa z javno, saj je Mušičev izbor prav tako prepričljiv kot pri predstavitvi drugih dveh slikarjev na razstavi, Gabrijela Stupice in Marija Preglja, iz zbirk pomembnih muzejev sodobne umetnosti z našega konca Evrope, zagrebškega in beograjskega, ter iz Galerije Velenje.
Če v svetu v zadnjem času opažamo, kako se zasebne zbirke merijo z javnimi muzeji za prestiž, pa tega občutka v Sloveniji nimamo. Zato je lep dosežek, da je zasebna zbirka tudi z donacijo postala del stalne postavitve v Narodni galeriji. Ob njej pa se moramo zavedati, kako je nastala. Skozi leta so se nabirala značilna dela intimne, družinske izmenjave, male slike kot osebna darila, grafike kot voščilnice ob rojstnih dnevih in novoletnih praznikih ter skicozne risbe. Torej je zbirko pri nastanku vodil čustveni vzgib in ne misel, da bi bili v njej zbrani slikarjevi vrhunci.
Za postavitev razstave je bil na voljo težaven prostor, poln historičnega balasta, v pritličnih prostorih findesièclovskega Narodnega doma. Ena prepričljivejših formulacij Mušičeve umetniške pozicije, kot jo je opredelil Tomaž Brejc, je, da se je Mušič oziral nazaj, ko je gledal naprej. S tem je mislil na njegov odnos do izbranih slikarjev iz preteklosti, poznega Tiziana, Rembrandta in Goye, ki si jih je natančno ogledoval zato, da bi lahko bil bolj v stiku s svojim časom. S postavitvijo v historičnem prostoru bi bilo mogoče uprizoriti to značilno mušičevsko dvojnost, a bolj je videti, da je poskus spodletel. Postavitev deluje, kot bi bila narejena v naglici in s tistim, kar je bilo pri roki (kaj počnejo brutalne granodioritne kocke, ki podpirajo panoje, med tako subtilnimi umetninami, kot so Mušičeve, razen da, če si privoščimo malo cinizma, z uporabo lokalne kamenine iz podpohorske Oplotnice opozarjajo na "duh kraja" Mušičevega zgodnjega mariborskega obdobja?). Ob tem raznovrstnost tehnik, od del na papirju do slik in vezenine, ki so pomešano postavljene, za seboj potegne prilagajanje svetlobe najobčutljivejšim delom na papirju, kar ne omogoča ustreznih pogojev za ogledovanje slik. V množici del različnih tehnik se ključna dela, ki jih je na razstavi nekaj, izgubijo. Ker smo še vedno navajeni, da so mojstrovine tiste, ki naredijo velika imena, nas s postavitvijo in izborom, ko se pred nami predstavi izrazito maloformatni Mušič, razstava ne more dodatno navdušiti za slikarja. Prav nasprotno pa ta učinek doseže iz premišljenega nabora mojstrovin sestavljena predstavitev Mušiča v Pilonovi galeriji.
Narodna galerija je s stalno Mušičevo zbirko želela prispevati h krepitvi slovenske identitete slikarja, kar lahko razbiramo predvsem iz kataloškega besedila Gojka Zupana, ki se vnovič minuciozno ukvarja z rekonstruiranjem Mušičeve slovenske biografije do leta 1945, ko se je slikar odselil najprej v Benetke in nato v Pariz. O njegovem slikarstvu besedilo pove bolj malo. Prizadevanja, da bi bil mednarodnega priznanja deležen tudi "slovenski" Mušič, so seveda zaradi pomanjkljivega vedenja tujine nujna. A je treba ob tem biti pozoren, da ga ne bi preveč trgali iz svetovne zgodovine, v katero se je sam vpisal. V resnici njegov zreli opus Sloveniji ničesar več ne dolguje. Dobro bi bilo, da bi mislili Mušiča, takega, kot je bil, izrazito svetovljanski, malo povsod doma, v Italiji in Franciji, a z nepogrešljivim kamenčkom slovenstva v tej kompleksni sliki.
