Usenikova, ki se je s samostojnimi razstavami večkrat predstavila doma – tudi v tandemu z možem Emerikom Bernardom – in v tujini, je svojo slikarsko pot začela v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Kot predstavnica poparta in oparta se je uveljavila zlasti v sedemdesetih letih, njeno zrelo dobo pa zaznamuje abstraktnejši način izražanja. Iz Logatca, kjer živi, redno odhaja v Istro, po istrske barve in oblike.
Za vami so ključna umetnostna poglavja 20. stoletja, začenši z modernizmom. Ste se v katerem od obdobij počutili posebno domače?Vsa obdobja so prežeta z neko vero v tisto, kar trenutno slikam z vso predanostjo. Na tak način nastane barvno, kompozicijsko, tonsko osmišljena, načrtovana slika. Včasih se prvotni načrt izmuzne, vendar če gre v boljšo smer, to dopustim. Ne bom lagala, izredno sem uživala ob slikanju v slogu popart in opart, čeprav sem se vseskozi spraševala, ali to, kar počnem, kaj velja. To so bili začetki moje slikarske svobode. Ob ustvarjanju teh slik sem se počutila sproščeno, odpirale so se mi nove in nove možnosti. Vztrajala sem nekaj časa, žal mi je, da ne dlje. Z ambicijami, da bi opazili moje slikarske izdelke, sem opustila to svojo veseloigro in se podala na pot raziskovanja istrskega kolorita, ki se mi je iz dneva v dan bolj odpiral in me osvajal.
Kako se kot ustvarjalka počutite danes? Umetniki, ki so preživeli več umetnostnih gibanj, radi govorijo o najbolj zmedenem umetnostnem obdobju doslej.O kakšnem zmedenem obdobju ne razmišljam. Slikanje mi veliko pomeni. Slikam zase, sem pa vesela, če je kakšna moja slika opažena, če je kritika pozitivna. Prepričana sem, da zmede ni, to je le čas, ki dopušča, da vsak ustvarjalec počne to, kar čuti. Zakaj pa ne, vsi imamo pravico, da se izražamo po svoje.
Kako ste skrbeli in kako skrbite, da do slikarstva ohranjate pravo mero napetosti? Kako se spreminja razmerje med dvomom o sebi, slikarstvu in ljubeznijo do dela?Kdaj pa kdaj se v proces nastajanja slike prikrade tudi dvom, to podaljša potek dela. Če hočeš ohranjati neko slikarsko napetost, »štimungo«, se je dobro družiti s slikarskimi kolegi in se udeleževati razstav. Tako se znova in znova prebujajo tvoj delovni zagon, veselje in hrepenenje po slikanju.
Mladim ustvarjalcem in začetnikom se rado dogaja, da se znajdejo v navzkrižju med svojimi željami in zmožnostmi. Ali takšni konflikti za zrele umetnike ne veljajo več?Konflikti so v umetnosti zmeraj prisotni. Navzkrižja, o katerih govorite, nastanejo tudi pri ustvarjalcih s kilometrino. Nastane zamisel o projektu, ki je teoretično izvedljiv, pojavijo pa se težave pri realizaciji. Večkrat se mi porodi želja, da bi kako drugače izrazila svoje občutke in videnja. Posebno v zadnjem času, ko moj mož Emerik Bernard slika tako posebne slike – objekte, iščem možnosti, da bi obogatila svoje barvne podobe. Občudujem tudi slikarje, ki pogumno eksperimentirajo z različnimi materiali. Kar nekajkrat sem krenila na drugačno slikarsko pot, vsako obdobje mi je prineslo drugo videnje slikarstva in okolja pa tudi nove konflikte.
Navdih za naslove svojih slik poiščete v izjavah moža, piše v katalogu ob razstavi Dvosmerno-celovito. Vas slikarske razprave zanimajo manj kot gospoda Bernarda?V procesu nastajanja slike se po navadi zaprem vase, v svoj atelje, nikogar ne spustim blizu svoje nastajajoče slike. Sugestije, pripombe me namreč zablokirajo, drugemu občutenju ne morem in nočem prisluhniti. Sliko moram naslikati do konca. Ko pred domnevno končano sliko pokličem Emerika, ga z zanimanjem opazujem in poslušam njegov odziv. Zanimivo je, da vedno najprej reče tisto besedo, ki je za sliko najznačilnejša, odličen opazovalec dogajanja na sliki je. Tako se zgodi, da večkrat sliko poimenujem po njegovi prvi opazki.
Slikarskih razprav se udeležim kdaj pa kdaj, predvsem poslušam, če je treba, povem tudi svoje mnenje, se pa ne vznemirjam preveč, ker vem, da ni samo ene resnice.
Vaša umetniška dejanja prežema prepričanje o avtonomiji slikarskega medija, brez mimezisa.Najmočnejša vez v mojem slikarstvu je barva. Barvne senzacije, ki jih doživim v naravi, prenašam na svoja slikarska platna. Včasih me zanima samo, kako bo zapela barva ob drugi barvi, ploskev ob drugi površini, ves ta preplet barv in ploskev povežem z risbo v neko kompozicijo. Izhodišče mojih abstraktnih slik so vedno vizualna občutenja, ki sem jih najprej naredila na slikah malega formata. Na teh malih formatih sem globoko začutila ves čar ekspresivne abstrakcije.
Slikarji so se zatekali na prav posebne konce sveta, da bi zmogli ustvarjati. Gauguin in Polinezija, Maneteva Holandija, vaša Istra... Kaj ste našli v Istri? Kje se srečata jadransko podnebje in abstraktna slika?Okolje zelo vpliva na človeka, še posebno na nekoga, ki mu videnje, gledanje, opazovanje narave, ljudi, predmetov veliko pomeni. Ni naključje, da so slikarji odvisni od okolja. Do prihoda v Istro sem občudovala modrine svojega rojstnega kraja – Blok. S prihodom v Istro pa sem spoznala tudi bogastvo toplih tonov barv, od ognjenih oranžev do globokih violetov, v vseh mogočih odtenkih. Tako so moje bloške modrine dobile čudovit odgovor istrskih oranžev. V začetku je bil to velik vizualni šok, sčasoma pa je bila želja po slikanju vse večja. Z Emerikom sva našla vsak svoj odnos do narave: kamnite istrske hiše, baladurji, vrtovi, drvarnice, razno kmečko orodje, vse to je bilo potopljeno v mediteranski barvitosti. Barvitost in raznolikost Mediterana te z lahkoto pripelje do abstraktnega slikarstva. Lahko bi rekla, da je ekspresija njun skupni imenovalec.