»Svet je poln nadrealnih stvari, le zavedamo se jih ne, ker jih živimo,« je nekoč dejal Martin Parr, ki je v preteklih štiridesetih letih zaradi samosvojega izraza in inovativnih taktik postal eden najvplivnejših sodobnih fotografov. Kljub izrazito dokumentarnemu pristopu in profanosti motivov se je bliskovito prebil v svet umetnosti in uspelo mu je nekoliko zabrisati namišljeno mejo med dokumentarno in avtorsko fotografijo, med visoko umetnostjo in množično kulturo. V dunajskem razstavišču Kunsthaus retrospektiva z naslovom Fotografska pot prikazuje izbrana dela od leta 1975 do danes. Poleg tega je ustvaril povsem novo delo, ki se nanaša na lokalno okolje in v vizualni jezik prenaša številne stereotipe o Avstriji in Dunaju.
Razstava je obsežna in vsebinsko razkošna. Poleg zajetnega števila fotografij in fotografskih instalacij so na ogled dokumentarni filmi in fotoknjige, ki jih je avtor izdal že več kot štirideset. V času britanskega referenduma o izstopu iz Evropske unije je zelo aktualen dokumentarec Think of England (Pomisli na Anglijo, 1999), v katerem se je Parr pogovarjal s prebivalci Otoka o njihovem dojemanju lastne kulturne identitete in pojmovanju angleškosti.
Črno-belo, barvno
Parr se je začel ukvarjati s fotografijo v začetku 70. let, ko je še sledil klasičnemu kredu črno-bele dokumentarne fotografije in se loteval lokalnih tematik. A njegov čas je prišel v začetku 80. let, ko je pod vplivom ameriških kolegov, kot sta Stephen Shore in William Egglestone, presedlal na barvno fotografijo. Teme, ki so ga pritegovale, so ostale podobne; to je opazovanje in dokumentiranje vsakdanjih banalnosti Velike Britanije. Spremenila se je le oblika predstavljanja. Parr je privzel močno in kontrastno barvitost, tako lastno 80. letom, ki je bila v domeni reklamne fotografije, a je vanjo vnesel socialno komponento. Prav zaradi tega je njegovo delo postalo kontroverzno. Serija Zadnje letovišče (1983–1985) je prikazala neolepšano podobo britanskega obrobja v času vzpona in vrhunca vladavine Margaret Thatcher, ki je začela izvajati dolgotrajno družbeno in ekonomsko tranzicijo. Parr je s podobami ljudi iz delavskega razreda, ki počitnikujejo v severni Angliji, naturalistično prikazal razslojenost kot posledico prehoda v postindustrijsko družbo. Soočil je podobe razpadajočega starega reda in znanilce nove spektakelske družbe.
Neobčutljiv ali realističen?
Fotografa, ki sicer pripada britanskemu srednjemu sloju, je del strokovne javnosti zato obtožil nesenzibilnosti in mu očital, da demonizira delavski razred. A družbi je zgolj nastavil ogledalo. Ko je želel postati član kultne fotografske agencije Magnum, ki je bila globoko navezana na tradicijo črno-belega dokumentarizma, se je zaradi ambivalentnosti njegovih podob razvila živahna debata. Številni ključni člani so nasprotovali njegovemu vstopu, a je leta 1994 dobil zeleno luč za članstvo, danes pa je predsednik agencije. S svojim izrazom je povzročil preskok v vizualnem razmišljanju in dokončen prehod v postmodernizem. Pozneje se je Parr loteval najrazličnejših projektov, med drugim je v ciklusu Majhen svet (1989–2012) opozoril na razraščajočo se turistično industrijo in razkrival njen izvorni paradoks, da turisti potujejo z namenom odkrivanja avtentičnosti neznanih prostorov, vendar se ti prav zaradi turizma uniformirajo. V seriji Luksuz (1997–2012) se je s precej ironije posvetil okolju svetovne elite superbogatašev.
Poleg tega avtor nenehno raziskuje številne obrobne fenomene, voajersko zalezuje ljudi in se ukvarja z lastno reprezentacijo. S svojimi na videz površnimi podobami vsakdanjika se poglobljeno odziva na neustavljive procese globalizacije in potrošništva. Vendar v njegovih podobah ni moralizma. Prav obrnjeno, pri Parru je zaznati tisti značilni britanski humor, ki izvira iz zlatih časov Montyja Pythona. Zato morda ni vselej očitno, da se širokopotezno loteva ključnih tem sodobnosti oziroma sedanjosti, saj to počne brez vsake pompoznosti. Njegove fotografije govorijo jezik današnjega časa, ki temelji prav na barvitosti, nasičenosti, kiču in generičnosti.
