Kar koli že bi si o teh Janševih ocenah, stališčih in predlogih bilo mogoče misliti – ni videti pomembno. Niti Janši samemu. Že čez nekaj ur je bil spet povsem v preteklosti, ki je imela s sedanjostjo (in prihodnostjo) le toliko zveze, kolikor je šlo za odnose med tako imenovanimi pomladnimi strankami in (ne)udeležbo na proslavi menda edinih pravih domoljubov dan kasneje. Po kateri bi moral biti Janša zadovoljen. Če bi to šlo skupaj z njegovim značajem, bi moral biti celo srečen. Končno, in to ob okrogli obletnici osamosvojitve, proslava, na kateri ni bilo drugače govorečih. In najbrž komaj kdo drugače misleč. Nikogar ni bilo treba prekinjati z žvižgi in nič ni zmotilo idile pravšnjosti.
No, ne drži povsem. Lipa jo je zmotila. Ne zato, ker je bila tam, temveč zato, ker je ni bilo. Nesrečne osamosvojitvene lipe na ljubljanskem Trgu republike, katere bridko usodo je v nedeljo, prav tam, literarno nedoživeto v tako imenovanem slavnostnem govoru opisal Janša: »Stala je tamle, v tistem kotu, danes pa je ni več. Korenine tega dejstva, da je tam ni več, pa ležijo v tisti proslavi, kajti ko je nadškof Šuštar to lipo začel blagoslavljati, je nekdo izklopil mikrofon. Tako da simbolična slovenska osamosvojitvena lipa tega blagoslova ni slišala, slišala pa ga ni niti Slovenija. Ta lipa je bila pred kratkim, potem ko so ta trg privatizirali, ve se kdo, presajena čez cesto, zraven grobnice tako imenovanih narodnih herojev.«
Lipa, ki ne sliši blagoslova, pa, jasno, ne raste, četudi je osamosvojitvena. Enako stare lipe drugod po Sloveniji, ustrezno blagoslovljene, so dva- in tudi trikrat večje od nje. Skratka, šele »ko boste videli, da na tem trgu ponovno stoji osamosvojitvena lipa, ko boste videli spomenik slovenski osamosvojitvi in ko se bo ta trg imenoval Trg Jožeta Pučnika, vedite, da ste se zbudili v drugačni Sloveniji«.
Lipa, spomenik in poimenovanje trga. Če so to pogoji, ki jih je treba izpolniti, ali cena, ki jo je treba plačati, ne bi smelo biti pretežko. Zveni najmanj tako preprosto kot recepti za nori..., pardon, neodvisno kraljestvo Borisa Johnsona. A kot je pri Johnsonovem kraljestvu ključno vprašanje, od koga ali česa pravzaprav neodvisno, je pri Janševi Sloveniji ključno vprašanje, v čem naj bi bila (razen lipe, spomenika in poimenovanja) njena drugačnost. V čem, poleg tega, da naj bi bili veleizdajalci obsojeni, komunistični krvniki prekleti, intimni nasprotniki osamosvojitve lustrirani, krivosodniki uravnani, turški vpadi onemogočeni, meja s Hrvaško nedoločena, spolno drugačni kriminalizirani in očenaši institucionalizirani?
To, kar poleg lipe, spomenika in poimenovanja trga dandanes Janez Janša pod firmo domoljubja ponuja kot politični program, je za vnaprej neopredeljene volilce vsebinsko premalo in hkrati preveč izključevalno. Ker na uspeh brez podpore iz tega dela volilnega telesa, nekako dveh petin, nobena stranka ne more računati, preveč bližine s takšnim Janšo oziroma takšno SDS lahko le škoduje. Zato tistega, česar se je oprijelo poimenovanje blok pomladnih strank, po Janševi zaslugi ni več. Ostala je le legenda.
