Pred nekaj tedni je JB spet ukradel medijsko pozornost. Zgodil se je namreč incident med lokalnim aktivistom za pravice invalidov in parom iz Singapurja, ki je parkiral avtomobil na parkirno mesto, rezervirano za osebe z gibalnimi omejitvami. Naren Narasiah se je vozil po mestu, ko je videl avtomobil s singapursko registrsko številko na parkirnem mestu za invalide. Parkirani avtomobil ni imel nalepke za invalide. Naren je takoj ustavil in s svojim avtomobilom blokiral singapurskega ter se odločil počakati kršitelje, ki so se končno pojavili po 45 minutah čakanja. Vidno razburjeni aktivist jih je takoj začel zmerjati, kako jih ni sram, da parkirajo na prostoru, ki je namenjen invalidom. Med drugim jih je zmerjal z opicami, zaradi katerih invalidi ne morejo parkirati v miru. Starejša zakonca sta se medtem prestrašeno opravičevala in trdila, da nista videla znaka, ki je, mimogrede povedano, velik kot jedilna miza. Prepir je trajal kar nekaj časa, ko sta Singapurca ponudila kompenzacijo: aktivist naj ju pusti, sama bosta pa nakazala donacijo organizaciji za pravice invalidov, kar se je tudi zgodilo. Naren je umaknil avto in zakonca sta se odpeljala proti domu. Ko se je videoposnetek širil po internetu kot požar v savani, je večina podprla obnašanje aktivista, medtem ko so nekateri dvomili o njegovem pristopu, ki je spominjal na vigilantstvo Divjega zahoda.
Omenjeni dogodek dokazuje, da imamo na globalni ravni še veliko postoriti, ko govorimo o statusu invalidov v naši družbi. Singapur se pri gradnji novih stavb in trgovin izjemno trudi urediti varen dostop za ljudi v invalidskem vozičku in slepe oziroma slabovidne. Tudi železniške in avtobusne postaje so podobno urejene in kaj takšnega bi bilo lepo videti tudi pri nas, vendar po drugi strani invalidi nimajo skorajda nikakršne finančne pomoči od države in številni med njimi so popolnoma odvisni od družine in prijateljev. Najbolj ogroženi se vsak dan odpravijo proti najbližji železniški ali avtobusni postaji, kjer potnikom »prodajajo« robčke, od tega »zasluženega« denarja potem tudi živijo. Prosjačenje v Singapurju ni dovoljeno, vendar če »prodajajo« malenkosti, bo oblast zamižala in jih pustila pri miru. Drugi bodo igrali na kakšen inštrument in za to bodo dobili prostovoljne prispevke. Dobijo malo, a to je edina pot. Živeti je treba in ljudje najdejo vse mogoče opcije, da preživijo.
Slovenija ima v tem primeru verjetno bolje urejen sistem podpore invalidom. Imamo kar nekaj organizacij in društev, ki se borijo za boljši jutri invalidov. Skoraj vsako večje mesto ima tudi vzgojno-izobraževalni zavod in varstveno-delovni center, ki invalidom omogoča človeka dostojno izobraževanje in, kar je še pomembnejše, človeka dostojen status v delovni družbi. Pa vendar nas čaka še veliko dela, saj je še veliko neurejenih ali pomanjkljivo urejenih »malenkosti«. Ena izmed njih je osnova vsakega človeka.
Toaletni prostori.
Med dopustom v Sloveniji pred nekaj dnevi sem obiskal družino, ki ima fanta invalida. Jernej Slivnik je pravo sonce, dober dijak in obetaven športnik na monoskiju. Ko smo se pogovarjali, mi je z iskricami v očeh predstavil svojo dolgoročno vizijo, česa si želi v življenju, in povedal, kdo je najbolj simpatičen profesor, vendar se mu je stemnilo pred očmi, ko ga je mama vprašala, ali lahko pove svojo nedavno izkušnjo s toaletnimi prostori na Obali. Pred kratkim so bili na morju na Hrvaškem, in ko so se vračali domov, so zavili pri Strunjanu, saj je fant moral na stranišče. Ker so se ustavili na plaži, ki je prijazna invalidom (Talaso Strunjan), se jim je zdelo samoumevno, da bo tam tudi stranišče, prilagojeno invalidom. Pa ga ni bilo, ne na plaži ne v lokalu. Je bila pa zato ogromna plazma na terasi lokala. Podjetnik se je prilagodil evforiji nogometnega prvenstva in je gostom omogočil spremljanje žogobrca tudi pri sebi »doma«. Proaktivno in pametno. Sezona je na vrhuncu in priložnost je treba izkoristiti. Kaj pa gibalno ovirani gosti? Kam naj gredo, če morajo na potrebo? In to na plaži, ki naj bi bila njim prijazna? Invalid ne more v navaden WC, ker je premajhen za voziček. Jernej mi je povedal, da se mu kaj takšnega v tujini nikoli ni zgodilo, celo na smučiščih z nadmorsko višino več kot 3000 metrov imajo stranišče za invalide.
V Sloveniji se je v zadnjih letih po podatkih Zveze paraplegikov Slovenije občutno povečala dostopnost za invalide, vendar vsi mi lahko pomagamo k še boljši urejenosti. Ko vidimo neurejen dostop do stavbe ali pa priložnost za dober predlog, ga posredujmo odgovornim. Mnoge krajevne skupnosti, občine, gostinci in podjetja radi prisluhnejo dobrim idejam in korist od tega bomo imeli vsi skupaj, zlasti invalidi.
S tem bomo tako njim kot tudi sami sebi pokazali in dokazali, da so invalidi tisto, kar trdijo tudi uradni dokumenti naše države.
Enakopravni državljani.
