Velike trgovine z živili v nakupovalnih središčih.
Res je, da imamo še vedno tu in tam male trgovine, kjer je stik med kupcem in trgovko nekako bolj pristen. Prav tako imamo vedno več ekološko usmerjenih trgovcev, ki ponujajo bolj zdravo hrano, da ne govorim o kmetih, kjer se lahko dobi sveža in neoporečna zelenjava, vendar velika večina ljudi nakupuje v velikih trgovinah zaradi številnih razlogov. Nekaterim je nakupovalno središče blizu delovnega mesta in nakup opravijo po službi, drugi spremljajo akcijske popuste in pazijo na zbiranje pik, tretji se odpravijo tja, ker je vse na enem kupu. Parkiraš avtomobil na brezplačnem parkirišču in ob sprehodu po nakupovalnem centru lahko hkrati kupiš živila, srečke in športne copate. Do tu je vse lepo in prav, ampak ko vstopiš v trgovino z živili, se plošča obrne in nenadoma tisti občutek praktičnosti in učinkovitosti izgine.
V zadnjih letih je gradbeni trend takšen, da se gradijo zelo velike trgovine. Mimo so tisti časi, ko sem šel z mamo po nakupih in je bilo v majhni trgovini pet trgovk, poslovodkinja in čistilka. V eni izmeni. Popoldne je prišla druga ekipa. Znalo se je zgoditi, da je bilo v majhni trgovini zaposlenih deset oseb, ki so imele človeka dostojne plače in vplačane prispevke. Trgovke so bile tudi nekako bolj sproščene in niso imele nič proti temu, da so veselo čebljale s svojimi kupci. Tako se je na dolgi rok vzpostavilo zaupanje, ljudje so radi hodili v eno in isto trgovino, kjer so srečevali prijatelje in si izmenjevali informacije. Zdaj je vse drugače. Ko danes vstopite v te trgovine, ne vidite konca. Prostori so ogromni in ponudba drastično prevelika. Kdo potrebuje 26 različnih vrst jogurta?
Za vse to blago je treba skrbeti, od same nabave do dovoza, prevzema in sortiranja. In prav to je tisto, kar me zelo moti. Trgovine imajo premalo zaposlenih trgovk. Ponavadi je ena, največ dve, na blagajni, medtem ko tretja »skače« po vsej trgovini in počne vse mogoče, četrta pa skrbi za skladišče in administracijo. Ko vidite žensko v poznih štiridesetih, kako v rokavicah vleče tiste težke zaboje in jih meče z vozička na tla in obratno, vas stisne pri srcu. Kako bi se počutili, če bi bila to vaša mama? Koliko ton prenese na dan? Koliko časa bo še zdržala njena hrbtenica in kakšno bo njeno zdravstveno stanje v poznejših letih? Si vodilni sploh predstavljajo, pod kakšnim psihološkim, ne samo fizičnim stresom so te ženske? Pogosto vidim, kako prav tisto tretjo punco, ki sortira police, big brother po zvočniku kliče na dodatno blagajno, saj se je naredila dolga vrsta, kupec pa ne sme čakati. Trgovka potem pusti svoje delo, teče proti blagajni in na vrat na nos začne delati, da bi skrajšala vrsto. Ko se zadeva uredi, teče nazaj na svoje prejšnje mesto in nadaljuje opravila. Namesto da bi zaposlili še več trgovk in s tem skrajšali vrste ter posledično zmanjšali stres za svoje zaposlene, se raje varčuje na njihovih hrbtih, da bi bili večmilijonski dobički še večji. Ko se ljudje pripeljejo do nakupovalnih centrov, parkirajo avto in nekako hitijo s tistim kiklopskim vozičkom po trgovini, dokler se ne postavijo v vrsto na blagajni. Tam potrpežljivo in tiho čakajo, medtem ko je znameniti zvok »pip« vse glasnejši. Ko končno pridete na vrsto, boste bolj pogosto kot ne od blagajničarke slišali samo skupni znesek in vprašanje, ali imate »pika kartico«. Ko plačate, odidete. Ubogi in preutrujeni trgovki danes nekako ni do daljših pogovorov in jaz jo popolnoma razumem. Ko si pod takšnim stresom za tako nizko plačo izpostavljen javnosti (in šefom) skoraj šest dni v tednu, je verjetnost, da boste naleteli na nasmejano blagajničarko, precej nizka.
Trgovke niso nič krive. Pravijo, da riba smrdi pri glavi in vodstvo večjih trgovin pri nas se bo moralo odločiti za spremembe, saj so prav zaposleni največji kapital vsakega podjetja. Tem puncam je treba pomagati in jim vrniti dostojanstvo, ko se je poklic trgovke opravljal z veseljem in optimizmom.
Ni vse v svetlečih reklamah in velikih parkiriščih. Kupec je seveda hvaležen za vse, kar olajša njegov nakup, vendar za stranko ni lepšega darila kot nasmejana in sproščena trgovka, ki vas bo pospremila domov z očitnim obrazom zadovoljstva in ponosa, ki dokazuje, da ima rada svoj poklic.
