Neobrzdana kapitalistična želja in pohlep za vedno večjim dobičkom sta singapursko pošto v zadnjih letih prisilila v neokusno preobrazbo, ki je njihove poslovalnice spremenila v skladišča nepotrebnih stvari in komedijo. Čeprav je bilo poštnim uslužbenkam nerodno ponujati bombone in plišaste medvedke, so to morale početi, saj je prodana količina omenjenih izdelkov na blagajni vplivala na njihovo plačo. Kadar koli si vstopil, je bila gneča. Ljudje so stali v dolgi vrsti, vmes pa so hodili posamezniki, ki so prebirali revije ali pa pregledovali najnovejšo kičasto ponudbo na policah. Še vedno se spomnim tistega trenutka, ko sem na eni strani pulta zagledal najnovejšo različico igračke Hello Kitty, na drugi pa goro poceni japonskih natikačev. Vse skupaj je delovalo neurejeno in brez vizije. Kot bi imel pred sabo prostor v kakšni večji hiši, kjer lastniki za nedoločen čas odložijo vse tisto, česar ne potrebujejo. Po domače povedano, ropotarnica.
Po številnih pritožbah strank se je vodstvo pošte usedlo in analiziralo stanje. Ugotovili so, da so izgubili poštno poslanstvo in da jim dobiček s prodajo dodatnih izdelkov povzroča več nezadovoljstva pri uporabnikih, kot če tega ne bi bilo, zato so se odločili za drastično potezo in storili nekaj, kar je bilo še pred nekaj leti nemogoče. Poštnim poslovalnicam so enostavno odstranili ves nepotreben balast in jim vrnili dostojanstvo. Ko danes vstopite v njihove prostore, se počutite veliko bolje. Tja greste zato, da pošljete pismo, sprejmete pošiljko ali kupite kuverte. Vse drugo boste morali poiskati nekje drugje. Sedaj je zadovoljno vodstvo, zadovoljne so stranke in navsezadnje so zadovoljni tudi poštni uslužbenci. In to je tisto, kar šteje. Ljudje so namreč največji kapital vsakega podjetja.
Podobna zgodba se je na žalost zgodila tudi v Sloveniji. Naš poštni sistem je avstro-ogrska zapuščina in še vedno funkcionira, bolj ali manj, odlično. Če zjutraj oddate pošto v Radovljici, bo jutri že v Kopru. Pa vendar se človek ne more otresti tistega nelagodnega občutka, kako so se poštne poslovalnice v Sloveniji v zadnjih desetih letih, pa še marsikdo zraven, spremenile v navaden cirkus. Širjenje ponudbe z vsemi mogočimi in nemogočimi izdelki je posledično povečalo obtok denarja ter tako nepričakovano privabilo številne kriminalce, ki so kot po tekočem traku začeli ropati slabo zavarovane poštne poslovalnice, zlasti v težkih gospodarskih časih. Tega prej ni bilo. Ko danes vstopiš v pošto, ne veš, ali si v knjigarni, svečarni, trafiki ali prodajalni zgoščenk. Tako ni samo v poslovalnici, enako je tudi na njihovi spletni strani. Kdor ne verjame, naj si na internetu pogleda poštni prodajni katalog za letošnji april. Ponujajo rokavice za vrtnarjenje, žepni gospodinjski gorilnik, knjige, cedeje, očala, sveče, čokolade in keramično posodo. Zraven vam ponujajo še stanovanjsko posojilo. Kaj je naslednji korak, bodo ponujali tudi zimske gume? Nametali so vsakega po malo in na koncu smo dobili neokusen mozaik. Kot bi poskušali napihniti preluknjani balon. Saj ni treba vsega kupiti na enem mestu, zlasti v poštni poslovalnici. Pa to niti ni največji problem. Ko sem bil v Sloveniji, sem pogosto ob čakanju v vrsti v manjših poslovalnicah, a v gosto naseljenih delih mesta videl eno samo uslužbenko. Uboga punca je bila dobesedno povsod, medtem ko so ljudje čakali v dolgi vrsti. Kadrovska podhranjenost je očitno problem, saj si niti ne predstavljam, kako jim uspe vse postoriti v osmih urah.
Primer zase so spet poštarji. Ljudje imajo radi poštarje, ki se peš ali pa na kolesu pojavijo v soseski. Moj oče vsako jutro nestrpno čaka poštarja in z njim vedno malo predebatira vsakdanje težave. Zdaj imajo tudi poštarji norme, saj morajo prodajati srečke. Od njih se pričakuje, da bodo raznosili pošto, zraven pa še prodajali. Poštar in prodajalec obenem. Ne samo da imamo ropotarnice v poštnih poslovalnicah. Zdaj bi to radi ponudili tudi na terenu.
Iskreno upam, da bodo vodilni v Pošti Slovenije nekega dne spregledali in vrnili pošto na pravi tir. Pa ne zato, da bodo posnemali kolege v Aziji, ampak zato, ker tole, kar gledamo zadnjih deset let, resnično nima več nikakršnega smisla.
Njihov slogan je »Zanesljivo vsepovsod«. Sliši se lepo in naj tako tudi ostane, samo naj vrnejo srečke loteriji, knjige knjigarnam, vrtnarska orodja vrtnarijam, sveče cvetličarnam in očala okulistom. Vse drugo gre lahko nazaj v trgovine, kamor tudi spada, pošta pa naj se vrne k poštnim storitvam.
Z zgraditvijo velikih nakupovalnih centrov zunaj mesta so ubili trgovine in mestni vrvež v večini slovenskih starih mestnih jeder.
Naj dušo in smisel zadržijo vsaj poštne poslovalnice.
