Naj pojasnimo, čemu smo zaskrbljeni nad silno netoleranco in zakaj mu skušamo stati ob strani. O njegovem otroštvu ne vemo prav veliko. Menimo, da so se njegove osebne kalvarije začele s služenjem roka v ŠRO, njemu že takrat tako osovražene JLA. Kakšne travme je doživljal, ko so mu »zvijali roke«, da se je včlanil v ZK in po končani vojaški šoli postal desna roka narodnega heroja Miloša Zabukovca, komandanta zaščitne brigade takratnega režimskega vodstva? Verjetno je tudi pod prisilo in grožnjami KOS in UDBE moral sprejeti poveljevanje ešalona slovenske enote TO, na paradi v Beogradu leta 1985, poimenovani po Edvardu Kardelju. Lahko si samo predstavljamo, kaj se mu je dogajalo ponoči v postelji ob misli, da nosi na kapi rdečo peterokrako. Kar nekaj pripadnikov slovenskega ešalona zna povedati o njegovem »junaškem« skrivanju pod posteljo na pripravah za omenjeno parado. Gospod Krkovič je takrat bil še mlad in pod silnim pritiskom komunistične propagande, zato mu tudi teh dejanj ne zamerimo.

Nekoliko bolj problematično se nam zdi njegovo ravnanje 17. maja 1990, ko je bil osebno navzoč pri oddaji orožja OŠTO in upravnega organa za LO Kočevje. Brez vsakega protesta je veselo kramljal s podpolkovnikom Čačićem iz topniškega polka iz Ribnice, ko so vojaki JLA nalagali orožje na tovornjake. O odvzemu orožja upravnega organa za LO, ki mu je bil predstojnik, je obvestil republiškega sekretarja za obrambo naslednji dan, 18. maja 1990. Zdaj pa gospod Krkovič sprašuje gospoda Kučana, zakaj je predsedstvo prepoved oddaje orožja izdalo 18. maja.

Pred dnevi pa nas je presenetila informacija v TV-dnevniku, da menda obstaja nekakšna Krkovičeva tajna fundacija z imeni »nadzaslužnih« pripadnikov MSNZ. Ni nam popolnoma jasno, zakaj izbranci te liste zaslužnih prejemajo denarni dodatek. Gre za socialno ogrožene ali pa za štipendijski sklad »mladoletnih« pripadnikov MSNZ? Pričakujemo, da nam bo gospod Krkovič znal pojasniti vzgibe, ki so ga pripeljali do oblikovanja tega seznama, in ali obstaja možnost, da to boniteto »zrihta« še za druge pripadnike TO, ki so se borili s puško v roki leta 1991. Če nas bo gospod Krkovič z argumenti prepričal o upravičenosti svoje fundacije, mu bomo tudi to oprostili.

Mi bomo še naprej zvesto spremljali »hojsanje« na TV-ekranih in se že veselimo dne, ko bomo »mi«, tako pravi gospod Krkovič, prišli na oblast, spremenili zakon o obrambi in od takrat ga bomo naslavljali z generalom. Do tedaj pa pričakujemo, da se bo gospod Krkovič predstavljal s svojim osebnim činom »upokojeni brigadir SV« in spoštoval zakon o obrambi RS, ki uvršča čin brigadirja med častniške čine in ne generalske. Predlagana sprememba zakona o obrambi bo veljala za vse brigadirje in posledično bo SV imela največ generalov na kvadratni kilometer v zavezništvu Nato. Na tak način lahko imenitno ublažimo razliko do 2 odstotkov BDP, ki ga Nato zahteva za financiranje svojih članic.

Najzaslužnejšim za osamosvojitev bo pripadlo božje kraljestvo, mi, navadna raja, pa se bomo že kako znašli, kot vedno. Po vseh teh vsakodnevnih nastopih gospoda Krkoviča na TV se tudi mi sprašujemo, ali je še vredno plačevati TV-naročnino. Na koncu vas, gospod Krkovič, naprošamo, da za trenutek odložite delo in odgovorite na vprašanja, ki sta vam jih že večkrat zastavila g. Drašček in g. Peinkiher.

Darko Kastelic, Bogdan Avbar, Jože Florjančič, Janez Butara, Branko Đukić, Jože Butara, Jože Ribič, Franc Medle, Milan Gorjanc, Boris Gregorčič, Lojze Podobnik, Remzo Skenderović

za Društvo SRP