»Pri enaindvajsetih sem zbolela. Hospitalizirali so me zaradi blodenj. Takrat je bilo v mojem življenju cel kup stresnih situacij, tudi fant me je pustil, to je bil zame velik šok. Ampak bila sem močna, borila sem se,« pripoveduje danes triintridesetletna mati dveh otrok. Kljub bolezni in večkratnim hospitalizacijam ji je uspelo diplomirati in se zaposliti. Za sabo ima šest let delovnih izkušenj, trenutno je brezposelna. »Ker je bolezen še vedno stigma,« pravi. Toda s svojo izpovedjo na predavanju o razumevanju nor(maln)osti bolnikov s prvo psihotično epizodo je želela poudariti, da človek tudi s tako boleznijo lahko živi in normalno funkcionira.
Zdravijo se vse življenje
Medtem ko se lahko akutna psihoza pojavi denimo tudi pri dementnem bolniku, odvisniku ali alkoholiku, je shizofrenija ožji pojem in pomeni ponavljajoča psihotična stanja z vmesnimi obdobji zdravja. Je ena najpogostejših kroničnih duševnih bolezni, za katero zboli okrog odstotek populacije, večina bolnikov pa se zdravi vse življenje. Bolezen, ki še vedno velja za eno najbolj stigmatiziranih, prizadene posameznikovo funkcioniranje na več ravneh, od vsakodnevnih dejavnosti in medosebnih odnosov do poklicnih opravil. Najbolj očitni znaki shizofrenije so blodnje, pri katerih gre za izkrivljeno mišljenje posameznika, in halucinacije, ko posameznik zaznava stvari, ki jih objektivno ni. Kljub temu da o shizofreniji vemo veliko, pa pravega vzroka bolezni še ne poznamo, pravi psihologinja Jerica Radež. »Vemo, da se nekaj dogaja v možganih in da je pomembno, v kakšnem okolju posameznik odrašča. Toda več kot vemo o bolezni, manj vemo, kako bi jo preprečili.«
Shizofrenija se pojavi dokaj zgodaj, pri moških med 18. in 25. letom, pri ženskah med 25. in 30. letom. Radeževa pravi, da strokovnjaki že zelo zgodaj prepoznajo posameznika, pri katerem se bo bolezen najverjetneje razvila. Poleg blodenj in halucinacij so za posameznika, ki drsi v psihozo, značilne tako imenovane »miselne zadrge«, ko sprva normalno odgovarja na vprašanja, potem pa nenadoma pogleda v tla in neha govoriti. »Pogosto se tudi izogiba očesnemu kontaktu. Ko poskušamo od pacienta dobiti informacije, gleda v tla, je živčen, nemiren. A če imamo nekoga prvič v ambulanti, ne vemo, ali je posameznik že prej tako komuniciral, morda je bolj introvertiran ali pa socialno anksiozen. Torej ni nujno, da ti znaki že kažejo na razvoj neke motnje.« Če pa se neobičajno vedenje razširi tudi na mišljenje in funkcioniranje, govorimo o spektru, ki se nagiba proti bolezni, dodaja Peter Kapš, psihiater v Splošni bolnišnici Novo mesto.
Svojci lahko zelo pomagajo, a tudi škodijo
Prva psihotična epizoda torej še ne pomeni, da se bo iz nje razvila shizofrenija. Pri mladostnikih, denimo, lahko psihotično epizodo povzroči tudi intenzivno kajenje marihuane, ki pa bo, kot poudarja Kapš, ob popolni abstinenci in uporabi antipsihotičnih zdravil izzvenela in ni nujno, da se bo ponovila. Nekaj besede pri razvoju bolezni imata tudi dednost in osebnostna struktura. Tako je med bolniki s shizofrenijo kar nekaj takih, ki so bili v mladosti bolj socialno umaknjeni, vase zaprti, s šibko socialno mrežo.
Pravo orožje psihologov je poglobljena klinična diagnostika. Posameznik, ki drsi v psihozo, je lahko zelo učinkovit v službi, pri študiju dosega lepe ocene, so pa pogosto motene njegove izvršilne sposobnosti, to so sposobnosti odločanja, reševanja problemov, načrtovanja, nadzorovanje vedenja, socialno zaznavanje. Pri diagnosticiranju so strokovnjakom v veliko pomoč svojci, ki posameznika dobro poznajo in vedo, ali je prišlo pri njem do kakšnih sprememb v delovanju in obnašanju.
Kot poudarja Kapš, naj svojci obolelemu članu družine dajo vedeti, da ga imajo radi kljub njegovi bolezni, in naj ga skušajo prepričati, da jim zaupa in verjame, kar mu povedo, čeprav sam vidi stvari drugače. Hkrati pa lahko svojci tudi škodijo, s tem ko želijo mladostnika, ki je zbolel, nekako zaščititi, obdržati doma, ga braniti pred zunanjim svetom, pogosto ga obravnavajo kot otroka. Zato dajejo strokovnjaki velik poudarek tudi izobraževanju svojcev o motnji, kakšne prilagoditve bo zahtevala od posameznika in njegovega okolja, kako lahko družina pomaga in kako naj mladostnika spodbuja k zanj čim bolj normalnemu načinu življenja.
Večina se zaveda svoje bolezni
»Vseskozi se zavedam svojih težav zaradi paranoidne shizofrenije, že od prvega dne. Zato je moje trpljenje ves čas na meji znosnega,« je občinstvu zaupala bolnica. Večina bolnikov se po Kapševih besedah zaveda svoje drugačnosti. Obstaja pa določen delež bolnikov, ki ne priznavajo, da je njihov način mišljenja neobičajen, bolezenski. »Človek, ki meni, da so okoli njega vsi drugi 'nori', bo seveda zelo težko sprejel zdravljenje. Prognoza zdravljenja je v takem primeru slabša.« Pri tem je vloga psihologov po besedah Radeževe predvsem ta, da bolnika naučijo »s to motnjo 'voziti avto', kajti znebil se je ne bo nikoli«.
Pri nekaterih kljub zdravljenju ostajajo glasovi, strahovi, motnje koncentracije, nezmožnost organiziranega mišljenja, delovanja. A je bistveno več tistih, ki dokaj normalno živijo, dokončajo fakulteto, se zaposlijo, imajo družino. Če se bolezen ne zdravi, pa napreduje kot vse kronične bolezni. Z vsako naslednjo psihotično epizodo je po Kapševih besedah več posledic, predvsem v smislu upada kognitivnih funkcij (spominskih, funkcij organizacije mišljenja, vedenja, vsakodnevnih aktivnosti). »Žal kljub večkratnemu zdravljenju nekateri ne dosežejo te stopnje, da bi med eno in drugo hospitalizacijo jemali zdravila. In ko vedno znova zbolevajo in s svojim vedenjem že ogrožajo sebe ali druge, obstaja institut, ki se mu reče zdravljenje proti volji in ga lahko sprožijo svojci.«
