Einstein. Ni dvoma, na kaj pomislimo ob omenjenem priimku. A eden najgenialnejših umov v zgodovini človeštva ni tisti Einstein, na katerega mislimo tokrat. Einstein je bilo namreč ime tudi psu. In to prav posebnemu psu, ovčarju, ki je bil v filmu Nazaj v prihodnost (Back to the future) prvo živo bitje, ki je uspešno potovalo skozi čas. Natančneje za minuto v prihodnost. A kljub temu smo si omenjeni film ali natančneje vse filme trilogije bolj kot po prvem potniku zapomnili po stvari, ki je potovanje skozi čas sploh omogočila. Po avtomobilu delorean DMC-12 (ali krajše samo delorean), ki je bil hkrati torej tudi časovni stroj.
153 kilometrov na uro
Omenjeno krajše ime ima seveda svojo razlago. Ta avtomobil je bil namreč eden in edini, ki ga je znamka kadar koli proizvajala. Med letoma 1981 in 1983 so jih izdelali natanko 8583, bolj kot zaradi česar koli drugega pa se je v zgodovino vpisal prav kot časovni stroj iz filma. Čeprav je treba priznati, da je avto oblikovno privlačen še za današnje čase, sploh zaradi navzgor odpirajočih »galebjekrilnih« vrat. Pri čemer je zanimivo, da so pri prvotnem scenariju za film predvideli, da bo vlogo časovnega stroja opravljal hladilnik, v katerega bi se potnik skozi čas zaprl in se, ko bi ga znova odprl, znašel v nekem drugem časovnem obdobju. A idejo so opustili zaradi strahu, da bi po ogledu filma otroci doma plezali na hladilnike ali se v njih zapirali, kar bi lahko pripeljalo do tragedije. Zaradi tega so se odločili za avto, so pa že tako atraktivnega deloreana še pošteno predelali.
Osnovo za njegov »jedrski reaktor« so naredili iz pokrova platišča avtomobila dodge polara, njegov originalni motor so zamenjali z močnejšim Porschejevim, za dodatne vizualne efekte pa so uporabili dele starega letala in utripajoče luči. A še prav posebno težavo je predstavljala instrumentna plošča. Vsi ameriški modeli deloreana so imeli namreč na števcu označeno najvišjo hitrost 85 milj na uro (137 kilometrov na uro), saj je zakon, ki ga je uvedla administracija predsednika Jimmyja Carterja, določal, da je to najvišja hitrost, ki jo imajo lahko avtomobili sploh označeno. Namen tega je bil seveda zmanjšati število prekrškov zaradi prehitre vožnje, pri čemer so pač enostavno sklepali, da vozniki, če višje hitrosti ne bi mogli odčitati, hitreje tudi ne bi vozili. No, težava, ki se je pri vsem skupaj pojavila v filmskem deloreanu, je bila, da je avto za potovanje skozi čas moral doseči hitrost natanko 88 milj na uro (141,6 kilometra na uro). Zato so deloreanovo instrumentno ploščo modificirali tako, da je kazala 95 milj na uro (153 kilometrov na uro).
Vozilo na ekološki pogon
Delorean je v filmih opravil še cel kup potovanj tako v preteklost kot v prihodnost, v kateri je pridobil tudi sposobnost letenja po zraku, pogon na plutonij pa je zamenjal ekološki na reciklirane odpadke. Pri čemer je še posebno zanimivo, da je ta prihodnost v našem, realnem času medtem postala že preteklost. Za čas, ko so avtomobili leteli, so na koncu prvega filma iz leta 1985 namreč predvideli leto 2015. »Ceste? Kamor gremo, ne potrebujemo cest,« v takratni sedanjosti (torej letu 1985) celo izjavi izumitelj časovnega stroja Doc (okrajšava za doktor, sicer pa je to vloga, ki jo je v vseh treh filmih odigral Christopher Lloyd), ko ga Marty (Michael J. Fox) opomni, da je cesta pred njima prekratka, da bi na njej dosegli potrebno hitrost 88 milj na uro. Obenem se avto dvigne v zrak in odleti v prihodnost, torej v leto 2015. Ko smo ceste seveda še kako potrebovali. In jih bomo potrebovali še dolgo...
