Leta 1992 je bila Velika Britanija po veliki devalvaciji prisiljena zapustiti tečajni mehanizem, ki je bil nekakšen predhodnik evra. Že prej pa ji je maastrichtska pogodba omogočila, da zavrne vstop v evrsko območje. Za leto 2006 je Tony Blair napovedal nov referendum o članstvu, vendar so se mu po zavrnitvi Ustave EU v Franciji in na Nizozemskem izognili. Zavrnjeno ustavo je »zamenjala« lizbonska pogodba, ki je v 50. členu vsebovala izstopno klavzulo. V nasprotovanju pokriznim fiskalnim ukrepom EU je Velika Britanija ostala osamljena, dvomi o smiselnosti članstva v instituciji, ki je krizo poglabljala, in ne reševala, so se začeli povečevati. David Cameron je zato pred zadnjimi volitvami obljubil referendum v naslednjem sklicu parlamenta. Ko so konservativci zmagali, je referendum postal neizbežen, za datum je bil določen 23. junij 2016. Če bi se Britanci na referendumu odločili za izstop, bi se začela dveletna pogajanja o načinu in pogojih izstopa, ki bi jih spremljalo preurejanje institucij EU. Po dveh letih bi se postopek formalno končal, začela bi se pogajanja, s katerimi bi določili odnose med EU in VB, kar pa lahko traja desetletje.
Nočna pogajanja z rešitvijo »win-win«
Vsaj deloma so se izstopa iz EU Britanci lotili na podoben način, kot smo se izstopa iz Jugoslavije pred četrt stoletja lotevali Slovenci, to je z izsiljevanjem sprememb in z željo postati nekakšen asimetrični del Jugoslavije. Res je bilo do pred kratkim nedostojno primerjati »nedemokratično« Jugoslavijo z »demokratično« EU, a gre za nov kamenček v upravičenost pomislekov »evroskeptika« in »jugonostalgika«. Tudi Britanci izsiljujejo spremembe in hočejo biti nekakšen asimetrični del EU. Če jim evropski uradniki tega ne bi dopustili, bi se tudi tisti Britanci, ki verjamejo v koristnost članstva v EU, pridružili tistim, ki ne verjamejo; skupaj bi izglasovali, da EU ne potrebujejo. Tisti, ki verjamejo, da jim članstvo v EU koristi, so na pogajanjih z EU izsilili štiri zagotovila: (1) da nikoli ne bodo imeli evra, (2) da bodo sami nadzorovali svoje meje, (3) da bodo imeli svojo vojsko in (4) da bodo sami krojili svoj pravni in socialni red. Povedano drugače – hočejo ostati država in obdržati atribute državnosti: denar, davke, meje in pravila.
Na pogajanjih so bile britanske zahteve usmerjene predvsem v večji nadzor priseljevanja iz »novih« članic EU, omejevanje socialnih pravic priseljencem, povečanje moči nacionalnih parlamentov, da blokirajo zakonodajo EU, manj predpisov, vrnitev moči članicam in konec »vedno bolj povezane EU«. Evropski »državniki« so na nočni seji med 18. in 19. februarjem 2016 privolili v zahteve in zjutraj ugotovili, da so dosegli rešitev »win-win« oziroma, po domače, da smo zdaj vsi na boljšem. Da bi na referendumu zagotovili zavrnitev izstopa, so obljubili, da bodo v primeru »uspeha«, torej zavrnitve izstopa, takoj uveljavili vse dogovore o novi ureditvi odnosov med VB in EU. Cameron je razglasil zmago VB, zato bodo tisti Britanci, ki verjamejo v EU, poskušali premagati tiste, ki ne verjamejo. Če bodo prvi zmagali, bo EU postala oziroma ostala nesimetrična federacija, če ne bodo, bo VB izstopila iz EU. Kaže, da bo šlo na tesno; rezultata slovenskega referenduma iz decembra 1990 se ne da ponoviti. Izid je celo precej negotov; leto dni stara zavrnitev »samostojnosti« Škotske kaže, da se volilci na koncu odločijo za manjše tveganje, torej za »ostati«.
Kakšne bi bile gospodarske posledice takšne ali drugačne odločitve? BDP Velike Britanije leta 2015 je bil 2569 milijard evrov, kar je 17,6 odstotka BDP EU28, prebivalstvo 64,9 milijona pa je 12,8 odstotka prebivalstva EU28. Britansko prebivalstvo raste hitreje kot prebivalstvo EU, stopnja naravne rasti je v VB kar osemkrat višja kot v EU, kjer malone stagnira, stopnja neto migracij je več kot dvakrat višja. Stopnja aktivnosti prebivalstva precej presega povprečje v EU28, stopnja brezposelnosti pa je malone pol nižja. Neto plača je za slabo polovico višja kot v EU, porazdelitev dohodkov pa je nekoliko bolj neenakomerna. V zadnjih dveh desetletjih je bila VB uspešnejša od EU, imela je višje povprečne stopnje rasti; od leta 1996 je kar precej prehitela EU, njen BDP se je v dvajsetih letih povečal za 55 odstotkov, BDP EU28 pa za tretjino. Po velikem padcu leta 2009 si je tudi mnogo bolje opomogla, saj ni sprejela nesmiselne gospodarske politike »varčevanja«, ki jo je Nemčija vsilila članicam evrskega območja. V blagajno EU je VB leta 2014 prispevala 14 milijard evrov, iz blagajne EU je dobila 7 milijard, bila je torej neto plačnica s prispevkom 7 milijard evrov, kar je 0,33 odstotka BDP. Britanski rabat, ki so ga v proračun EU leta 2015 namesto VB plačale druge članice EU, je znašal 5,3 milijarde evrov, Slovenija je zanj prispevala 23,7 milijona evrov. Plačila v EU torej niso nekaj, kar naj bi bistveno vplivalo na odločanje za izstop ali proti izstopu.
Kako bi morebiten izstop vplival na gospodarsko prihodnost Velike Britanije in EU ter kolikšna bi bila škoda ali korist od odhoda na eni ali drugi strani, je težko oceniti. Ocene gredo iz ene skrajnosti v drugo in so največkrat odvisne od vnaprejšnjega prepričanja ocenjevalca. Privrženci izstopa poudarjajo, da Evropa ni bolj, ampak manj demokratična, manj konkurenčna in manj funkcionalna, kot je bila ob britanskem vstopu, da je Velika Britanija odrinjena od odločanja in da EU prej ko slej grozi razkroj. Populistično pomemben argument za izstop so tuji delavci in njihovi socialni prejemki; v zadnjem letu naj bi se jih iz vzhodnoevropskih držav v Veliko Britanijo priselilo 265.000. To je razumljivo; v šestih revnih članicah EU je povprečna plača manj kot tretjina, v še osmih pa manj kot polovica minimalne plače v Veliki Britaniji, stopnja brezposelnosti pa je v VB pol nižja kot v EU28.
Morda še bolj od gospodarskih so britanskim evroskeptikom za izstop pomembni dejanski ali namišljeni politični razlogi. Velika Britanija, prva velika liberalna demokracija moderne dobe, peto največje gospodarstvo na svetu, si po njihovem mnenju zasluži bedeti nad lastno usodo. Tudi »uspešna« pogajanja Camerona z EU ne vračajo pristojnosti britanskemu parlamentu, ne pomagajo zaščititi nacionalnih interesov in ne nudijo zaščite pred zakonodajalci EU; omogočajo le izjeme od »vse tesnejše zveze« in možnost začasnega blokiranja neželenih ukrepov. Slabi gospodarski rezultati, štirideset let nenehnih poskusov centralizacije in pomanjkanje volje za spremembe naj bi kazali, da je »odhod« za Veliko Britanijo pravzaprav najbolj varna pot. Toda po anketi, ki jo je v začetku letošnjega leta opravil Financial Times, je več kot tri četrtine vprašanih ekonomistov menilo, da bi odhod Veliki Britaniji srednjeročno škodoval, samo osem odstotkov pa, da bi ji koristil.
Za gospodarstvo ne bo katastrofe
Kaj pa na drugi strani? Z izstopom Velike Britanije se EU zmanjša; prebivalstvo se s 7 odstotkov svetovnega skrči na 6,1 odstotka, BDP pa s 17 na 14,6 odstotka. Prebivalstvo preostalih članic EU seveda manj razmišlja o izstopu kot Britanci, vendar jih 60 odstotkov nasprotuje izstopu, 30 odstotkom je vseeno, 10 odstotkov pa izstop podpira. Nasprotovanje izstopu je najmočnejše v Litvi, na Malti, Portugalskem in Irskem; v Sloveniji, Avstriji, Češki in na Cipru pa izstopu nasprotuje manj kot polovica prebivalcev. Nasprotovanje je pozitivno povezano s pripadnostjo EU nasploh in je močnejše v novih članicah, posebno v tistih, iz katerih prihajajo ljudje, ki v Veliki Britaniji iščejo delo, kot sta Poljska in Romunija.
Kaj se bo dejansko zgodilo, je odvisno predvsem od dogajanj, ki bodo sledila, od tega, kako bo morebiten izstop dejansko spreminjal gospodarske in politične odnose med Veliko Britanijo in preostankom EU, in od dolgoletnih pogajanj o trgovini, naložbah, položaju finančnih institucij itd. ter od uspešnosti ene in druge strani, da se sooči z gospodarskimi in političnimi dogajanji drugod po svetu. Ena od prednosti, na katero računajo Britanci, ki podpirajo izstop, je hitrost pogajanj s preostalim svetom, ki so v EU zaradi usklajevanja osemindvajsetih držav in prislovične inercije počasna ter katerih končni rezultati niso prilagojeni željam VB.
Izstop naj bi VB dal več možnosti usmeriti se na trge zunaj EU, predvsem v anglosaške dežele, ki rastejo hitreje kot EU in s katerimi VB deli zgodovino, jezik in pravni red. Najslabši scenarij je, da bi se VB morala vrniti k pravilom Svetovne trgovinske organizacije s sicer nizkimi carinskimi stopnjami za izvoz v EU. Vendar ne gre zanemariti, da je britanski trg za preostalo EU na več področjih izredno pomemben in da bodo pritiski evropskih podjetij najbrž zadoščali za dogovor o prosti trgovini med VB in preostalimi članicami EU. Po ocenah naj bi bilo približno 3,3 milijona britanskih delovnih mest »vezanih« na članstvo v EU, v preostali EU naj bi bilo na trgovino z VB »vezanih« več kot 5 milijonov delovnih mest. Kakorkoli, za zdaj se zdi, da učinkov takšnega ali drugačnega rezultata referenduma na gospodarske tokove med VB in EU, s tem pa tudi na obe gospodarstvi, ne gre precenjevati. Z morebitnim izstopom se v gospodarstvih VB in EU ne bo zgodilo nič katastrofalnega.
EU ne razkrajajo »evroskeptiki«
Politično je drugače; izstop lahko pospeši težnje k federalizaciji in še večji centralizaciji EU, torej k »več Evrope«, ki jo VB ovira, zato naj bi bil izstop za federaliste v EU koristen. Po sprejetem dogovoru namreč VB ni obvezana sprejemati nadaljevanja politične integracije, ki zmanjšuje suverenost, kar pomeni, da ob nadaljevanju njenega članstva ne bo več mogoče ustanavljati različnih unij, ki zahtevajo popolno soglasje. Posebno še, ker bodo, če VB ostane, tudi druge članice želele izjeme, ki si jih je zagotovila VB. Prav tako pa je mogoče, da bi izstop okrepil težnje drugih, da sledijo Veliki Britaniji oziroma da preprečijo federalizacijo in da uveljavijo razumno načelo, da je za obstoj EU potrebno »manj Evrope«. Na to nedvomno kažejo neuspehi, če ne kar škodljivost in polomi različnih »unij«: fiskalne, denarne in bančne ter Schengena, brezumnih »lizbonskih« strategij in leporečja za prekrivanje problemov. EU ne razkrajajo »evroskeptiki«, razkrajajo jo njeni uradniki in institucije, ki jih je ustanavljala ali jih še ustanavlja brez presoje o njihovem delovanju v dobrih ali slabih, kaj šele v kriznih časih. Povedano drugače: EU je dobra združba za dobre čase in slaba za slabe, »manj Evrope« je za trdnost EU boljše kot »več Evrope«.
