Reforme zavarovanja in organizacije, ki bi lahko olajšala tudi krajšanje čakalnih dob, še niso predstavili. Tudi vrste, v katerih so tisoči bolnikov, so opazili precej pozno. Med 1. oktobrom 2014 (vlada deluje od septembra tega leta) in 1. junijem letos se je število bolnikov, ki tudi uradno čakajo predolgo, povečalo s 24.135 na 36.114. Celo minuli mesec, ko je vlada že napovedala plačilo dodatnih posegov in pregledov, zlasti prvih, se podaljševanje repov vrst ni ustavilo. Dlje od dopustnih rokov je 1. junija na prvi ambulantni pregled čakalo 12.847 pacientov, skoraj desetina več kot 1. maja.
Nekateri, ki jih dolgo čakanje ogroža, v teh številkah sploh niso zajeti. Včeraj smo poročali o izkušnji petindvajsetletnice s crohnovo boleznijo, ki pri sedanjih pravilih razvrščanja bolnikov ne velja za nujni primer. Prisodili so ji naslednjo stopnjo nujnosti, ki pomeni obravnavo najkasneje v treh mesecih. Tako dolgo čakanje na diagnostiko, ki je vstopnica za morebitno nujno operacijo, bi bilo lahko zanjo zelo nevarno. Za njo sta že dve operaciji, brez katerih bi jo lahko doleteli usodni zapleti. Papir, na katerem je v tem primeru vse v redu, prenese bistveno več od človeških teles. Spregledani so tudi bolniki, ki jih na čakalne sezname uvrstijo šele tik pred zdajci, prej pa jim ne privoščijo niti okvirnega datuma, ko bodo na vrsti.
Od dodatnega denarja, ki je lani in letos pritekal v zdravstveno blagajno, je aktualna vlada le manjši del namenila za dodatna zdravljenja. Namesto bolnikov so z denarjem za njihovo zdravljenje iz rdečih številk reševali bolnišnice, za kar bi moral po sedanji zakonodaji poskrbeti državni proračun. Tudi zdaj, ko se z bolnišnicami dogovarjajo za več operacij in diagnostičnih postopkov, imajo dobri obeti omejen domet. V UKC Ljubljana, na katerega računa največ bolnikov, zatrjujejo, da so ob pomanjkanju zaposlenih in prostorov že na robu svojih moči. Bolnikom oblasti vedno znova svetujejo, naj se ozrejo po izvajalcih s krajšo čakalno dobo. A mnogi vztrajajo tam, kjer imajo s posegi, kakršne potrebujejo, več izkušenj. Takšna drža ni neracionalna. Tehtanje med slovesom kakovosti v eni ustanovi in hitrim zdravljenjem kje drugje je težka izbira, v katero ljudi ne bi smeli siliti.
Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc napoveduje oboje, urejanje čakalnih vrst in doslednejšo skrb za kakovost v zdravstvu. A v to, da bo za bolnike res poskrbljeno bolje, bo treba vložiti tudi denar. Ne le v dodatna zdravljenja, bistveno bi bilo treba okrepiti tudi preventivo, ki so jo krizna leta oklestila. Konkretnim odgovorom o prihodnjem financiranju zdravstva se je Cerar, ko je pred kamere in fotoaparate prišel podpret ministrico za zdravje, izognil. Do tobačnega centa, ki ga je predlagala ravno Kolar-Celarčeva, nasprotovali pa so mu na finančnem ministrstvu, se ni želel opredeliti, češ da se bodo o tem pogovarjali v prihodnjih mesecih.
Načelna podpora lahko očitno izpuhti v trenutku, ko skrb za zdravje prebivalcev trči ob druge interese. Za besedami o pogledu naprej tiči pogled mimo.
