»Ko pridejo v našo delovno organizacijo poslovni prijatelji iz tujine, pokliče vratar prevajalko. 'Tovarišica, pri meni je nekdo, ki govori francosko.' Tovarišica je odhlačala k vratarju, vprašala tuji obraz v francoščini, koga želi, mu zaželela dober dan in podobno. Tuji obraz jo je debelo gledal, potem pa vprašal: 'Kuga pa je z vam, gospodična?'« Tako je avgusta 1978 v Vezilu, glasilu metliške tovarne Beti, v svojem slogu zapisal njegov dolgoletni urednik Toni Gašperič. V šestih desetletjih je bilo nemalo podobnih dogodkov, ki jih je v kronološki pregled, izdatno podprt z arhivskim gradivom ter zapisi v medijih, prepletla Andreja Brancelj Bednaršek, avtorica razstave Beti – 60 let spominov in zajetnega kataloga na 200 straneh. Osrednja letošnja razstava v Belokranjskem muzeju, ki so jo odprli v soboto, bo na ogled do začetka maja 2017.
Gospodarski čudež iz Metlike
Ko je iz podjetja Beti prišla zamisel za jubilejno razstavo, so bili v muzeju kar malo skeptični, ali bo zanjo sploh dovolj gradiva. A pogled v arhiv in depoje je pokazal, da je strah odveč. Muzej je namreč po zaslugi njegovega dolgoletnega ravnatelja Jožeta Dularja, katerega žena je bila zaposlena v Beti, hranil številne predmete, od šivalnega stroja iz leta 1938 do kombineže iz leta 1970, od embalaže in etiket do koledarjev, katalogov in reklam.
Prvi začetki Beti segajo že v leto 1925, ko je Franc Tajner, ki se je ukvarjal s strojnim pletilstvom, svojo obrtniško delavnico preselil iz Dolenjskih Toplic v Črnomelj. Do druge svetovne vojne je zaposloval že 25 delavk. Podjetje Belokranjka, kot se je imenovalo od leta 1952 naprej, je raslo, prostori v Črnomlju pa so postajali pretesni. Pravega interesa za dograditev tovarne ni bilo, tako je delavski svet izglasoval selitev v Metliko. Tovarna je takrat štela 127 zaposlenih, ki so šivali zavese. Prvi industrijski obrat v Metliki je dobil tudi novo ime – Belokranjska trikotažna industrija (Beti).
Tovarna je v prvih letih hitro napredovala. Že po desetih letih je bila pravi gospodarski čudež, pojasnjuje Brancelj Bednarškova. Leta 1970 so v glasilu Beti ob srečanju zaposlenih med drugim zapisali: »Iz male obrtne delavnice smo postali največje, najbolj sodobno tovrstno podjetje v Jugoslaviji. Naša borba je v teh letih rodila bogate sadove.«
Beti kot mesto v malem
»Beti ni bila le podjetje, ki je skrbelo za proizvodnjo, prodajo in modne revije, ampak je bila prisotna povsod. Postala je mesto v malem, imela je svojo tekstilno šolo, kulturno- umetniško društvo, gradila je stanovanja, ljudem dajala posojila. Skrbela je za šport. Tako močne košarke v Metliki nikoli prej in potem ni bilo, kot v času košarkarskega kluba Beti. Imela je počitniške zmogljivosti, mnogi so prvič videli morje prav zaradi Beti. Imela je gasilsko društvo pa tudi svoj frizerski salon. Bila je izjemna donatorica v lokalnem in širšem okolju. Tako je bilo vsaj tri desetletja,« opisuje Brancelj Bednarškova.
Namesto plače sladkor in kopalke
Leta 1986, ko je zaposlovala 2078 ljudi, je imela poleg sedeža v Metliki obrate tudi v Črnomlju, Mirni Peči, Dobovi ter predstavništvo v Ljubljani, obrat je imela tudi v hrvaškem Žakanju, predstavništvo v Splitu, v Beogradu predstavništvo in veleprodajo za Srbijo in Vojvodino, nekaj časa pa še dve tovarni v Nemčiji. »Blagovna znamka Beti in tudi znamke posameznih izdelkov, recimo spodnjega perila Adamo in Adama pa Boa – druga koža in druge so ponesle naše ime širom po Jugoslaviji. Ko sem bil v Srbiji v vojski, sem bil več vreden, ko sem povedal, da delam v Beti. In sem potem še eno leto pošiljal tja izdelke, ki so mi jih naročali iz kataloga. To je bil pojem kvalitete in prepoznavnosti,« se danes spominja član upravnega odbora Branko Matkovič.
A veliko je bilo tudi za delavce manj prijetnih prigod, kot recimo takrat, ko so plačo dobivali v obliki sladkorja ali pa namensko za nakup kopalk. Po razpadu Jugoslavije je Beti delila zgodbo tekstilne industrije, pa vendar jim je uspelo ohraniti zdravo jedro. Danes se ukvarja z izdelavo barvane preje in je s 168 zaposlenimi še vedno eno največjih podjetij v Metliki. Iz njihove preje so, recimo, nogavice znamke Nike, ki jih nosijo nogometaši na letošnjem evropskem prvenstvu. Večino proizvodnje izvozijo na trge zahodne Evrope, pa v Rusijo, ZDA, na Bližnji vzhod, odpirajo se trgi Nemčije, Skandinavije.
»Naš cilj ob jubileju je bil med drugim obuditi blagovno znamko, tako da bo ostala metliška, visoko kvalitetna, četudi bi to pomenilo morda nekoliko manjši obseg in doseg,« dodaja izvršna direktorica Maja Čibej. Letos so podpisali licenčno pogodbo z metliškim podjetjem Julija za novo kolekcijo, ki bo prišla na police jeseni. Se pa zgodovina po svoje ponavlja, pravi Čibejeva. »Beti je že v preteklosti morala vzgajati svoj kader, in če smo pošteni, je še vedno tako, kajti v Sloveniji srednje tekstilne šole ni več. Tako se mora vsak, ki pride v podjetje, priučiti.«
