Okostnjaki iz omare
»Podjetje smo postavili in vodili Belokranjci, na koncu pa med vodilnimi ni bilo niti enega samega domačina. Še leta 2012, ko je šlo že vse navzdol, je bil strošek uprave kar 300.000 evrov, danes znaša 70.000 evrov,« pravi Kozjan, ki je v Beti delal 40 let, od tega 28 let kot finančni direktor. Prepričan je, da bo le razvoj rešil družbo. Tako so lani v povečanje zmogljivosti barvarne in nadgradnjo čistilne naprave vložili dobrih 400.000 evrov, kar je več kot v prejšnjih treh letih skupaj. »Prejšnja uprava pa je vlagala v trgovine, kar je bilo popolnoma zgrešeno.«
Lani je Beti ustvarila 11 milijonov evrov prihodka (od tega 10,5 milijona evrov izvoza), kar je za desetino več kot leto prej. Dobička je bilo okoli 15.000 evrov. Po besedah glavne izvršne direktorice Maje Čibej je to glede na leto prej, ki so ga sklenili s 365.000 evrov izgube, bistveni napredek. A dobička bi bilo še bistveno več, če ne bi bilo »prikrite« izgube iz preteklih let v višini 800.000 evrov. »To so okostnjaki, ki so začeli padati iz omare. Potrebovali pa bi vsaj še dve takšni leti, kot je bilo lansko, da bi se rešili preteklega bremena,« dodaja Kozjan.
Nekdanja uprava prevrednotila nepremičnine
»Kar se je zgodilo z Beti, je bil poslovni zločin. Da bi zadostila zahtevam zakona o finančnem poslovanju, je bivša uprava prevrednotila nepremičnine, jim dvignila ceno in z njimi zavarovala posojila,« pojasnjuje Kozjan. Kompleks Beti, ki se razprostira na 80.000 kvadratnih metrih, od tega je 30.000 kvadratnih metrov pokritih površin, danes deluje kot velikansko zapuščeno območje. Nič čudnega, saj Beti danes uporablja le tretjino celotnega kompleksa, preostalo je zanjo zgolj strošek. Nepremičnine, ki so sedaj v rokah DUTB, aktivno prodajajo, a večjega zanimanja za nakup ni. Kljub temu bodo letos realizirali prodajo ene hale.
»Finančnih obveznosti, ki jih je zapustilo prejšnje vodstvo, je za 6,5 milijona evrov. Na DUTB so nam šli naproti pri obrestnih merah in roku odplačila, a dolgov nam odpisati ne morejo. Našli smo nekakšen kompromis, da nas vsaj ne bremenijo po prostem denarnem toku. V začetku junija naj bi podpisali sporazum. Je pa dejstvo, da smo še vedno v prisilni poravnavi, dokler ne poplačamo vseh upnikov, ki so nam sicer odpisali polovico terjatev,« pojasnjuje Kozjan, ki verjame, da jim bo to do leta 2017 tudi uspelo, sploh če bodo letos in prihodnje leto poslovali približno tako kot lani. Po besedah Čibejeve se je sicer letošnje leto začelo slabše v primerjavi z lanskim, a kljub temu pričakujejo pozitivno poslovanje.
Za letos načrtujejo za okoli pol milijona investicijskih vlaganj. Za večji del so že podpisali pogodbe. »Če tega ne bomo naredili, lahko proizvodnjo le še ustavimo,« pravi. To pa bi bila velika škoda, saj je njihova barvana preja izjemno cenjena tako v ZDA kot v Evropi, Rusiji, Belorusiji in Izraelu. Pa čeprav delajo na strojih, starih 45 let.
