Nina Šenk je prekaljena ustvarjalka. Njena izkušenost, še zlasti obvladovanje koncertnega žanra, odseva iz Quadruma, skladbe za štiri tolkalce in orkester, v kateri je skladateljica iskala ravnotežje med gostoto in formalno sledljivostjo, nedvomno pa tudi učinek ob misli na naročnika, izvajalce in tip občinstva. Spomnimo se, da je v modrem abonmaju ravno nasprotno (in sicer pretirano radikalno) ravnala avtorica Bojana Šaljić Podešva. Šenkova je v vzorčno sledljivih perkusivnih nizih uporabila delce in postopke minulega modernizma, a ni zgradila ne nove izpovedi ne metaglasbe, temveč reprezentacijski dogodek. Ta po zakonu pričakovanega ponuja veliko gradacijo, sprotne umiritve, izstope solistične četverice (odlični Darko Gorenc, Matevž Bajde, Barbara Kresnik in Franci Krevh), učinke oziroma sozvočnost obsežnega nabora tolkal, za konec pa seveda spektakelski višek – nekakšen poklon oblikovni konvenciji. Kolikor je torej Quadrum dobra, »vsestransko zadovoljiva« glasba, oznanja tudi star ustvarjalski precep – kočljivo pozicijo skladateljske razpetosti med umetniško avtonomijo in realnostjo umetniških sistemov.
Respighijevim podobam in potpuriju Čajkovskega à l'italienne se ne bomo podrobneje posvečali. Dirigent Ivan Repušić, cenjen v tujini zlasti kot operni rutiner, prinaša red, primerno animiranost, tudi daljnosežnejši vid (Rimski vodnjaki); izstopajoče vloge za orkester pa najbrž ne bo imel. Zdi se, da je umetniška usoda orkestra, ki sam nikakor ni sredica problemskega kompleksa SF, v rokah kulturne politike. Vertikala nepristojnosti v zavodu je nespregledljiva. Najnižja znamenja so vidna tako v koncertnih listih kot nerodnosti oziroma napake ene in iste (stalne) urejevalke.
Na zagate skladateljske zdajšnjosti nas je opomnil tudi cikel Predihano. Večer v Klubu Cankarjevega doma, osrediščen okoli glasbene kategorije časa, se pač ni končal z glasbo, vredno pozornosti. Prizadevanja Neofoníe so za naš prostor dragocena, zato v soočanju polpreteklih dosežkov s stvaritvami mlajše generacije ne bi smela nihati h kvalitativno ohlapnim izbiram, kakršno je utelešal, vsaj zame, prispevek Pierra Jodlowskega. V izhodišču se je programski izbor, ki si je po pretanjenih prisluhih očitno zaželel udarno premega finala, odlikoval z estetsko razprtostjo. Problematičnost takega loka utegne vznikniti zlasti ob novejši, mnogosmerno dezorientirani produkciji, v okvirih katere se skladba omenjenega avtorja najbrž ponuja kot angažirana, duhovita, večmedijsko atraktivna in podobno. A Jodlowski ni presežno preprost, temveč, preprosto, banalen.
Koncert je deloval, najbrž ne čisto v skladu z namero, predvsem kot slavospev že kanoniziranemu. Ferneyhoughova razsežna zapletenost (Mnemozina za basovsko flavto in trak) je izzvala Anjo Brezavšček – v spremenljivo razpoložljiva ozadja je vdihnila vitice barvitega »govora«, z neverjetnega sečišča med konciznostjo in sproščeno muzikalno bitjo. Ponotranjen v samosvoji dimenziji časa je bil ansambelsko stkani dosežek ob Murailovih procesualnih, a v občutku naravno valujočih zvočnih reliefih (Trinajst barv zahajajočega sonca). Pri skladatelju Fujikuri je izvedba, nasprotno, osmislila napetost nezdružljivih zvočnih manifestacij (električna kitara s Primožem Sukičem). Že močno manieristično ohlajen pristop h komponiranju je zastopal Fausto Romitelli (Pesek časa).
