Minimalizem je težko program(er)sko kontekstualizirati, ker kroži sam okoli sebe in ne komunicira z drugo glasbo. Občutek sem imel sicer, da je spored namigoval na domnevna stičišča. Seveda ne vem, ali sta bila Britten in Stravinski v resnici izbrana zato, ker pač tudi onadva uporabljata ponavljanje – ostinate. Vsekakor pa se je med njima in Glassom občutil prepad. Ne gre toliko za vprašanje enostavnosti/kompleksnosti, temveč za prepoznavanje neizrekljivega (ne obstajamo sami, zato glasba), in sicer v času: ta pri Glassu ni izkomponiran, temveč konzerviran, zamašen.
V Koncertu za kvartet saksofonov (nastopil je kvartet 4Saxess) je Glass že pridno jezdil na valu kulturološko utrjene osebne znamke. V »vice matrice« je, nemara po asociacijah saksofonsko značilnega, napletel nekaj lirsko-baladnega drobirja in asimetrične plesnosti, vse skupaj pa je – če upoštevamo zvočno ozkotirnost – povsem primerno za poustvaritev v mediju digitalne opreme. Umetniška programerska volja je za glassovsko votlost zadolžila človeški kolektiv, kar je brezvredna poteza; menim, da naj bi se vodstvo Kromatike odkupilo zanjo. S čim? Z esencialno ameriško glasbo, na primer z Ivesovo simfoniko. Upajmo, da se nenačelni nihaji h konservativnosti, ki jih je opaziti v radijskem ciklu (tudi če ošinemo prihodnjo sezono), ne bodo stopnjevali.
Če sem že omenil Ivesa – sobivanje glasbeno vzorčnega, pomaknjeno nad odčarano brezno psihe, se oglaša tudi iz Petruške Igorja Stravinskega. Ta burleskno-bridka, ritmično polnokrvna glasba je spet pritegnila orkester v sredico življenja, seveda po zaslugi En Shaa. Predstava skupinske samozavesti in izrazne odmerjenosti (dobri soli) se je zlila s sijajnim glasbenim delom in z občinstvom. Slabše pa se je godilo veliki glasbi z začetka večera, Brittnovim Štirim morskim interludijem iz opere Peter Grimes. Orkester jih je odigral (ordinarno), ne pa poustvaril; manjkala je zvočna ozaveščenost o tkivih/kontrastih, plasteh, ritmičnih povednostih. Brittnovi ponotranjeni koraki so se sprevrgli skoraj v baročno reprezentančnost (Mesečina), elementarna drama (Vihar) je potonila v zbitosti.
