Kaj je na njiju takšnega, da sta nam dali misliti? Verjetno to, da se vozil višjih razredov drži sloves, da je pri njih »pomembnejše«, da »se voziš«, in ne, da »jih voziš«. To so namreč avtomobili, v katerih se na zadnjih sedežih prevažajo državniki, plemstvo, zvezde... Konkretno naj bi po nepisanem pravilu za vrhunec tistega, kar BMW ponuja vozniku, skrbela serija 5, medtem ko je serija 7 sicer stopnjo višje, a naj vseh vrhuncev ne bi ponujala vozniku, temveč potniku. No, naj bo tako ali drugače, nam je vseeno! Takšni avtomobili so nam z vozniškega vidika še zanimivejši, konec koncev nova serija 7 bojda ponuja kar nekaj vrhuncev na stopnji celotne avtomobilske industrije. Za volan, torej!
No... Ne še takoj! Najprej dokončno razčistimo, zakaj bi vsaj teoretično pomislili, da bi se v sedmici vozili zadaj. Zato ker se je o zgoraj opisanem vendarle treba prepričati in tudi zaradi tega, ker je šlo pri eni izmed obeh testnih vozil za podaljšano različico (L). A ker smo najprej preizkusili običajno, zapišimo, da je pomp okoli vožnje v njej na zadnji klopi odveč. Še več, tam za kar 5,1 metra dolg avto s 307 centimetri medosne razdalje ponuja res malo prostora. Sedeži so sicer zelo udobni, a prostora že pri osebku povprečnih dimenzij zelo hitro zmanjka. Da ostanemo znotraj koncerna, podajmo naslednji primer: le nekaj dni po druženju s sedmico smo vozili tudi minija clubmana, kar 85 centimetrov krajši avto, v katerem pa smo se na zadnji klopi precej lažje namestili in imeli več prostora za noge. Povsem druga zgodba je tu podaljšana sedmica. Ta ima tako skupno dolžino kot medosno razdaljo daljšo za 14 centimetrov (5,24 in 3,21 metra), prostora pa dejansko daje več, kot bi sploh lahko pričakovali. V njej smo, ko smo sedeli za sovoznikom in njegov sedež pomaknili naprej in z njega potegnili posebno polico za noge, napol že udobno ležali in gledali televizijo, ki jo ima tak avto montirano za oba potnika na zadnji klopi. In vključili masažo. In kar je podobnega... Skratka, razlika med običajno in podaljšano sedmico je na zadnji klopi gromozanska!
Precej manjša je, ko se končno presedemo za volan. Tu mora voznik najprej globoko vdihniti in si vzeti čas, ki ga že lahko merimo v urah, da spozna vse, kar avto ponuja. Besedna zveza »ni, da ni« vse skupaj še najboljše opiše. Tu so tako samodejno parkiranje (naprej in nazaj tudi s pomočjo daljinskega upravljalnika na ključu, ko voznika ni za volanom), pa na neki način že tudi samodejna vožnja, saj avto pod določenimi pogoji samodejno pospešuje do želene hitrosti, vzdržuje varnostno razdaljo, zavira in tudi suka volan, ima opcijo nočnega vida, ki ovire v temi prepozna prej kot človeško oko... Da užitka v vožnji s 3-litrskima dizelskima 6-valjnikoma, 265-konjskim (195-kilovatnim) pri 730d in 320-konjskim (235 kW) pri 740Ld, ki sta jima asistirala 8-stopenjska samodejna menjalnika, njuna moč pa se je prenašala na vsa štiri kolesa, niti ne omenjamo. Udobja se praktično ne da opisati, morda največ pove podatek, da je tudi po 500 kilometrih vožnje voznik bolj spočit kot na začetku, o odzivnosti pa veliko povesta podatka o pospešku do stotice (5,8 pri šibkejšem in 5,3 sekunde pri močnejšem). Da bo mera polna, tudi poraba goriva še zdaleč ni pretirana: 730d nam je popil 8,7 litra dizla na 100 kilometrov, 740Ld pa 9,1 litra. Edina razlika je pri manevriranju na manjših prostorih – takrat se dolžina podaljšane različice občuti, medtem ko se pri običajni vožnji manj, morda še najbolj pri vožnji skozi ovinke.
Cena? Sicer se pri takšnih avtomobilih po njej ne sprašuje, a za informacijo vseeno zapišimo, da 730d xDrive stane 107.750 evrov, 740Ld xDrive pa 118.700. Pri čemer ponujata res zelo veliko, a je še več možno doplačati. Toda kdor kupi tak avto, mu nekaj deset tisoč evrov pomeni toliko, kot večini kvečjemu nekaj sto...
