O Lampedusi je v filmu Gianfranca RosijaOdprto morje rečeno, da je ta otok s površino 20 kvadratnih kilometrov bližji Afriki kot Italiji, njegova obala pa je videti strma in nedostopna. Rosi naj bi po naročilu producenta na tem otoku posnel le kratek desetminutni film, s katerim bi šokiral Evropo, slepo za begunsko krizo, a je tam ostal leto dni in posnel celovečerni dokumentarec, s katerim je na festivalu v Berlinu osvojil zlatega medveda.
Ribiči dveh svetov
To je zelo umirjen, skoraj etnografski film z nekaj čisto estetskimi podobami, skratka film, v katerem ni nič od tega, s čimer so se hranila »dramatična« in »šokantna« televizijska poročila o množicah afriških beguncev na Lampedusi. Film vpeljujeta dve podobi, akustična in vizualna. V prvi slišimo moški glas, ki sprašuje za navigacijske koordinate (»povejte, kje ste, da vas lahko rešimo«), in obupan ženski glas, ki ne ve za nobene koordinate in prosi boga, naj jih reši. V vizualni podobi pa vidimo otoškega dečka Samuela, ki pleza na staro oljko in si odreže kos veje, iz katere si naredi ročaj za fračo. Prek tega dečka se bomo seznanili še z njegovo ribiško družino, tistim glasovom pa bodo sledili prizori z reševanjem afriških beguncev s čolna, toda med enim in drugim »režimom« med prizori iz vsakdanjega življenja lampeduških ribičev in tistimi, ki kažejo rutinsko obravnavo beguncev – ne nastane stik ali križanje. To sta videti povsem ločeni realnosti in prazna ulica sredi ribiškega mesteca je morda markacija te ločitve, toda ena realnost vseeno dobro ve za drugo.
Posebnost Rosijevega filma se zdi prav v pretanjenosti načinov, kako je nakazal to vednost. Včasih je povsem evidentna, kot v primeru edinega lampeduškega zdravnika Pietra Bartola, ki že leta pregleduje begunce in odloča o tem, kdo mora v bolnišnico, kdo v center za pridržanje tujcev in kdo je pokojen. Toda smrti, naj jih je bilo že toliko, ga niso naredile otopelega, marveč zmeraj znova prizadetega, ker je vsaka tako drugačna, tudi z medicinskega vidika (pokaže fotografijo smrti od opeklin, ki so posledica mešanja motornih hlapov in morske vode). Potem lokalni radio, ki sicer predvaja predvsem popevke, ki jih ribiške žene pošiljajo svojem možem na morju (in naslov filma tudi privzema naslov popevke Fuocoammare, Požar na morju), toda včasih tudi poroča o potopljenih čolnih z begunci. Najsubtilnejši pa se zdi način, ki na videz ne vzpostavlja prav nobene zveze med obema »režimoma« realnosti. Kakšna zveza pa bi lahko bila med nasveti dečku Samuelu, naj se s hojo po pontonu privaja na pozibavanje na ribiškem čolnu, in možmi na vojaški ladji, ki rešujejo begunce s prenatrpanega čolna? Na videz ni nobene, metaforično pa – ribiška. Tudi ti možje v zaščitnih oblekah, ki sortirajo begunce na žive, napol mrtve in mrtve ter žive zavijajo v folije in nekam odvažajo, so neke vrste ribiči, ribiči ljudi, morda celo v tistem smislu, v katerem je Jezus imenoval svoje apostole. Čeprav ta metafora ni nujno tista, za katero bi šlo tudi samemu filmu, vendar je dovolj eliptičen in ravnodušno odprt, da jo dopušča.
Migranti v Srbiji
Povsem drugače pa je z afriškimi in arabskimi begunci v filmu Želimirja ŽilnikaDestinacija Srbistan, s katerim se je v sredo začel 7. festival migrantskega filma v Ljubljani (v Kinodvoru in Kinoteki). Pri Žilniku namreč begunska in vsakdanja srbska realnost nista ločeni, celo vse prej kot to: tako sta prepleteni, da se zdita skoraj pomešani. »Kakšne ceste pa imate? Saj to je tako kot v Afriki,« ugotavlja nekdo iz Nigerije. Toda v Srbistanu ne gre toliko za kakšne zunanje podobnosti kakor za oblike komunikacije med begunci iz Afrike in z Bližnjega vzhoda ter srbskimi »domorodci«. Šef nekega centra za begunce uživa v tem, da se lahko vede kot kakšen vojaški komandant, a vseeno postane priljubljen, če med njimi organizira nogometno tekmo. Taksist z njimi posluje, najprej sicer tako, da neko arabsko družino obere za 150 evrov, potem pa tako, da jim pove za prazne in poceni hiše. »Lahko jo dobite za tisoč evrov.« – »Ali res? Ampak samo, če je kje ob madžarski meji.« Neko Srbkinjo zanima seksualna politika teh mož, ki imajo po štiri ali še več žena. »Afriški mož zmore veliko, toda vse štiri na noč, tega pa ne. To bi tudi njega ubilo.« In še vrsta drugih oblik komunikacije.
Toda v nobenem primeru ne vidimo kakšnega sovražnega odnosa do migrantov. V Srbiji jih razvažajo v razne centre, toda prav skrbno urejene, nekateri jih izkoriščajo, z njimi poslujejo, jih vodijo na zabave, kot je tekmovanje v kuhanju pasulja, in se z njimi pogovarjajo. A naj so tako komunikativni zato, ker vedo, da migranti ne nameravajo pri njih ostati, pri čemer jih popolnoma razumejo, saj bi tudi sami najraje kam odšli, ali zato, ker jih daje radovednost, v kateri včasih odkrijejo, da je edina ali glavna razlika med njimi ta, da so oni, migranti, še polni upanja, ki je v Srbiji že umrlo. V vsakem primeru in v vseh pogledih je to prav imeniten dokumentarec o odkrivanju družbenopolitičnih in antropoloških podobnosti prek razlik.
