Film Denarne igre (posnet je v realnem času) se začne sočasno kot televizijska oddaja, ki jo vodi samooklicani finančni svetovalec Lee Gates (George Clooney). Gre za samovšečnega, prisiljeno trendovskega in zabavljaškega (prav boleče ga je gledati, ko se trudi premikati v ritmu hiphopa) televizijskega voditelja, ki je enako pokroviteljski do gledalcev kot do sodelavcev. Osrednja tema tokratne oddaje je padec cene delnic podjetja IBIS Clear Capital, za katere je Gates še nedavno trdil, da so »varnejša naložba kot varčevalni račun«. Gates brez težav sprejme uradno pojasnilo podjetja, da je padec posledica napake v računalniškem algoritmu (podjetje po tej razlagi torej ni krivo za izgubo, ki so jo utrpeli delničarji), med njegovim besedičenjem pa v studio vdre oboroženi Kyle Budwell (Jack O'Connell), eden izmed gledalcev Gatesove oddaje, ki je njegove nasvete o »varni naložbi« vzel zares in izgubil vse prihranke. V studiu zavlada panika, Budwell zahteva, da se kamere vrtijo naprej, in tako se začne neposreden prenos drame s talci.
Scenaristični trio že na začetku nakaže, kdo so dobri in kdo slabi fantje, a so reprezentacije preveč poenostavljene, zgodba pa zajema iz preširokega kroga referenc, da bi lahko doprinesla k relevantni razpravi o aktualnem družbenoekonomskem stanju. Budwell, ki naj bi predstavljal malega človeka, je tako lahkoveren, da se mu odreče celo njegovo noseče dekle, ki jo policija pripelje na mesto dogajanja v upanju, da jim bo pomagala pri pogajanjih (to je tudi ena boljših scen v filmu). Povsem naiven je tudi način, na katerega Gates in njegova producentka Patty Fenn (Julia Roberts) razkrijeta mahinacije podjetja, vrhunec tega poenostavljenega pristopa pa predstavlja zaključni razplet, v katerem kot pozitiven lik izpade nenačelni Lee Gates. S pištolo na sencih mu namreč uspe najti simpatije do malega človeka, v eni uri in pol (kolikor traja film) pa mu zraste toliko zavesti, da je na koncu prav on tisti, ki od šefa IBIS Clear Capital zahteva prave odgovore.
Tudi ideja, da bi bilo mogoče kompleksnost tematike predstaviti z uporabo različnih formalnih in žanrskih okvirov, se ne obnese najbolje, saj film brez pravega razloga bega od drame, melodramatičnih zasukov do akcijskih trenutkov, vmes pa si privošči celo kakšen humoren vložek. Končni rezultat je nefunkcionalna mešanica žanrov, ki si očitno domišlja, da skozi usta slabo profiliranih likov (v izvedbi zvezdniške igralske posadke) podaja tehten družbenopolitičen komentar.
