Richard Linklater, avtor tega filma Ta nora osemdeseta, (Everybody Wants Some), je pravi mojster neke vrste »časovnih« filmov, kot so trilogija Pred sončnim vzhodom (1995), Pred sončnim zahodom (2004) in Pred polnočjo (2013) ali Fantovska leta(s temi je bil lani glavni kandidat za oskarja, dobil pa ga je Birdman). Fantovska leta je Linklater snemal celih 12 let, kolikor jih je potreboval, da je prikazal odraščanje fanta Masona in njegove sestre Samanthe. A ne gre za dokumentarec, vse vloge so odigrane, kot so to tudi vse družinske in druge situacije. Dokumentarna je samo »vloga« časa, teh 12 let filmskega snemanja, v katerih je Mason končal osnovno in srednjo šolo in se vpisal na fakulteto. Toda čas je tudi še kako drugače pomemben, zlasti kot trajanje, v katerem se stvari pojavljajo in izginjajo, se vračajo in spreminjajo, čeprav le toliko, kolikor prav zaradi trajanja ne morejo več ostati iste. Toda ves čas se ne zgodi nič hudo dramatičnega, kaj šele usodnega, veličina tega filma je prav v tem, da ustvari velike trenutke in imenitne like iz najbolj banalnih življenjskih situacij.
Ta nora osemdeseta so, kot pravi sam Linklater, neke vrste nadaljevanje Fantovskih let, toda veliko bolj intenzivno in energično, predvsem pa zreducirano ali zgoščeno v kratkotrajnosti evforije. Pri čemer ne gre le za evforijo zafrkantskih trenutkov med člani bejzbol ekipe, uživanja hitrega in zlahka dostopnega seksa, popivanja, žuriranja, plesanja zdaj v disku zdaj v country klubu zdaj na punkovskem koncertu, marveč prav tako za nenehno navduševanje nad tekmovalnostjo in uspešnostjo, tako v športu kot v »polaganju« deklet. Fantje so bahavi, nastopaški, klepetavi, jezikavi, vendar znajo biti tudi duhoviti in, vsaj nekateri, celo avtorefleksivni. Film je skupinski portret študentske bejzbol ekipe, toda obenem takšen, da se lahko vsak posameznik izkaže s svojo zgovornostjo, posebnostjo in karakternimi potezami. In prav tako je to portret nekega časa, konkretno časa tik pred začetkom novega študijskega leta, bolj metaforično pa nekega vmesnega časa, polnega vere in zaupanja v nov začetek. V tem času lahko kdo malo zateži, sicer pa ga ne kalijo nobene resnejše sence. Še več, v tem času, ki so mu z napisi dobesedno šteti dnevi in ure in v katerem je vse, še najbolj pa erotika, zapisano hipnosti in bežnosti, vendarle pride do zametka malo resnejše zveze med študentskim bejzbol asom in študentko umetnosti, torej med Jakom in Beverly (Zoey Deutch), pri čemer je Jaku pomagalo njegovo izvirno razumevanje Camusovega Sizifa. Mar so bila osemdeseta leta tako »nora«, ker so znala celo absurd preobrniti v njegovo nasprotje?
