Na sojenju v zadevi Balkanski bojevnik so včeraj štiri ure in pol zasliševali Draška Vukovića, nekdanjega člana kokainskega kartela, ki ga je vodil srbski narkokralj Darko Šarić. Skesanca so prepeljali v sodno dvorano oddelka za organizirani kriminal beograjskega sodišča in ga nato zaslišali prek videokonference. Vuković, ki je zase dejal, da je bil v hierarhiji organizacije visoko in je vedel, kaj se v njej dogaja, je na vprašanje, ali mu je znano, da bi v Sloveniji obstajal kakšen z njimi povezan član, ki bi se pisal Tošić, odgovoril kratko in jedrnato: »Ne.«
Tadej iz Maribora in Lovec
Skesančevo zaslišanje se nanaša na urugvajski sklop Balkanskega bojevnika in zaseg 2,1 tone kokaina oktobra 2009 na jahti Maui v Urugvaju. Petinpetdeset nepremočljivih torb s 1917 manjšimi zavitki droge (pakirana je bila v gumijaste balone za zaščito pred vlago) so natovorili na plovilo hrvaškega državljana iz Pulja Anastazija Martinčića, zasidrano v bližini urugvajskega Montevidea. Dragoceni tovor je poskušal Martinčić dvakrat neuspešno pretovoriti na čezoceanko Pirgos, ki naj bi ga prepeljala v Južnoafriško republiko. Prvič se ji je preveč približal, kar je njen kapitan ocenil za nevarno situacijo, drugič pa mu jo je zagodlo vreme. Še pred tretjim poskusom je jahto preiskala urugvajska policija in tovor zasegla, lastnika pa prijela. Tožilstvo trdi, da je bil v ta »projekt« vpleten tudi Dragan Tošić kot glavni v slovenskem delu mednarodne narkozdružbe; poleg njega pa tudi zakonca Jakob in Suzana Remškar, Peter Khermayer, Mirzet Lucević, Dragan Beljkaš, Anes Selman, Valter Abramović in Tadej Poljak.
Vuković je včeraj razložil, da je do aprila 2009 na območju Južne Amerike nakupoval kokain pri Kolumbijcih in Perujcih. Kupoval je po 80 do 100 kilogramov naenkrat po nalogu enega od glavnih v srbskem delu združbe Željka Vujanovića. Sam se je dogovarjal za ceno (okoli 5000 ameriških dolarjev za kilogram), denar pa je dobival od Martinčića. Dobavljeni kokain so prevzemali drugi, ki so bili za to zadolženi – dogajalo se je na parkiriščih, dragoceni tovor so tam prelagali v posebej prirejene avtomobile. Kot je dejal, so Martinčiću denar za drogo prinašali različni ljudje; do Argentine z rednimi letalskimi linijami, do Brazilije pa s čezoceanskimi ladjami, vedno pakiranega v torbah. Kurirji so bili različni, tudi Slovenci. Ko so ga vprašali po njihovih imenih in priimkih, je omenil Tadeja iz Maribora in Lovca.
Rekruti iz Slovenije
Med obtoženimi seveda je Tadej (Poljak), a ne iz Maribora, pač pa iz Ankarana. O Lovcu Vuković ni znal povedati nobenih podrobnosti, na podlagi katerih bi ga lahko prepoznali. Za obtoženega Remškarja, ki je sebe na sojenju sicer že večkrat označil za strastnega lovca, je dejal, da je v letih med 2005 in 2007 nanj naletel v Beogradu, in sicer kot na nekoga, ki se ukvarja s prodajo avtomobilov. Med obtoženimi je izpostavil le še eno ime, Beljkaševo. Dejal je, da je nekega moškega, za katerega so mu pozneje razložili, da se piše Beljkaš, srečal v Braziliji. Po Vujanovićem naročilu mu je predal neko telefonsko številko. Ko so nato kamero (sicer zelo od daleč) usmerili proti obtoženim, in pričo vprašali, ali koga prepozna, je odvrnil, da »tega zdaj ne bi mogel«. Mimogrede, ko so mu isto vprašanje zastavili na prvem sojenju avgusta 2012, je Beljkaša in Remškarja prepoznal.
Vuković je pojasnil, da njihova firma (združbo je vedno omenjal s tem izrazom) v Sloveniji ni imela organizirane skupine za prodajo kokaina. So se pa s tem ukvarjali nekateri rekrutirani posamezniki, ki so prinašali denar v Južno Ameriko pa tudi transportirali kokain po Evropi. Ko so ga vprašali o konkretnih imenih, je odvrnil, da se s pravimi imeni niso predstavljali. Na vprašanje, kdo je v »firmi« deloval pod vzdevkom Il Calvo oziroma Čelavi (Plešasti), je odvrnil, da po njegovem vedenju (zdaj že pokojni) član Šarićevega narkoklana Vitomir Bajić. Tožilstvo sicer trdi, da so bili to tudi Tošićevi vzdevki.
Koliko je res vedel?
Droga, zasežena na Mauiju, je bila po besedah priče namenjena v Južnoafriško republiko. Tam naj bi jo pretovorili na letalo in odpeljali v Anglijo. V tem primeru kokaina ni kupoval Vuković, naročila in plačala naj bi ga Goran Sokolović in Dragan Dodić. Sam je bil v tem času v Črni gori. Na vprašanje, kakšna je bila potem njegova vloga, je odvrnil, da le ta, da je pomagal »tiste pol ure, da so kokain s kopnega prenesli na tri čolne«.
Zastavlja se torej vprašanje, koliko je res vedel o zadevi Maui oziroma o preostalih članih združbe in njihovi vlogi nasploh. Tudi sam je dejal, da je šlo za hierarhično, piramidalno organizacijo, v kateri je vsak igral točno določeno vlogo. Pravila so bila jasno določena. Med členi vertikalno ni bilo nobenih »preskokov« – tako je bil navzgor v stiku le z Vujanovićem, navzdol pa je bil glede Mauija v stikih z Martinčićem. Če se tega ne bi držal, da bi ga izključili, čutil bi verjetno tudi kakšne druge posledice, je izjavil. Da verjetno ni seznanjen s podrobnostmi, je bilo mogoče sklepati tudi, ko so mu pokazali seznam vzdevkov vpletenih, ki so ga našli med med hišno preiskavo pri Vujanoviću v Srbiji. Vrh združbe je namreč članom dodelil lažna imena, da jih policija ne bi mogla izslediti. Glede urugvajskega posla je Vuković le za manjši del vzdevkov znal pojasniti, komu pripadajo.
