Pod film se podpisuje francoska režiserka, scenaristka in občasno tudi igralka Maïwenn (uporablja zgolj osebno ime), ki je v intervjujih že večkrat povedala, da ideje za svoje filme črpa iz lastnih izkušenj. Njena prva filma Oprostite mi (Pardonnez-moi) in Ples igralk (Le bal des actrices) sta bila v celoti avtobiografska, nekaj več distance si je vzela v drami Policija (Polisse), v film Moj kralj pa je zopet vključila številne avtobiografske reference.
Tony in Georgio (Vincent Cassel) se spoznata v nočnem klubu, oba sta v svojih tridesetih in oba imata za seboj že kar nekaj življenjskih izkušenj. Tony je uspešna odvetnica, racionalna in nekoliko zadržana, Georgio pa je očarljiv bonvivan, spontan in vedno zabaven. Zunanjemu opazovalcu, na primer Tonyjinemu mlajšemu bratu Solalu (Louis Garrel), je hitro jasno, da Tony in Georgio nista idealna partija, onadva pa za to spoznanje potrebujeta precej več časa. Tony namreč šele na bolniški postelji, ko še enkrat analizira razloge za svoj propadel zakon, ugotovi, da se predolgo ni menila za očitne znake. V tem smislu je povedna scena, ki se je spominja z začetka njunega odnosa: Tony in Georgio se pogovarjata o bivših partnerjih in se zedinita, da je bil Tonyjin prejšnji partner kreten. Ko Tony vpraša Georgia: »Si ti tudi kreten?«, ji on brez obotavljanja, s ponarejeno resnim obrazom, odgovori: »Seveda ne. Jaz sem kralj kretenov.« V tistem trenutku se sicer oba zabavata, vendar se Tony v pogledu nazaj zazdi, da je Georgio mislil resno, da je tudi ona vedela, da govori resnico, a si tega ni hotela priznati.
Maïwenn je že s prejšnjimi filmi pokazala, da se rada posveča mikrokozmosu bližnjih odnosov, in čeprav zgodba tokratnega filma ni ravno izvirna, ji jo je uspelo predstaviti na način, ki deluje avtentično in živo. K temu največ prispevata odlična glavna igralca Vincent Cassel in Emmanuelle Bercot (ki je v Cannesu prejela nagrado za najboljšo igralko), saj sta ustvarila lika, ki v vseh situacijah delujeta prepričljivo. Režiserka je obema namenila dovolj časa in prostora, da sta lahko postopoma, skozi delno improvizirane dialoge in neverbalno komunikacijo, razkrila razloge, zaradi katerih je postal Georgio vedno bolj posesiven in manipulativen, Tony pa je te njegove mahinacije prenašala precej dlje, kot je bilo to dobro zanjo in za njunega otroka.
Moj kralj je zgodba o specifičnem odnosu, vendar je režiserka v ključnih prizorih ohranila dovolj distance, da je gledalcu pustila prostor za lastne interpretacije, in ji na tak način dodala univerzalnost. K temu prida tudi dvoumen zaključni prizor, po katerem gledalec še vedno ne ve, kako se bo razpletel odnos med glavnima junakoma. Edini odgovor (tako nezadosten kot realen hkrati), ki ga film ponudi, je ta, da vsak odnos deluje po svoji logiki, vsem pa je skupno to, da so zapleteni, kompleksni.
