Književni prevajalci želijo boljše pogoje za delo in zahtevajo, da se sredstva knjižničnega nadomestila, ki si jih pisatelji, prevajalci, ilustratorji in drugi avtorji delijo kot nadomestilo za dostopnost svojih del v splošnih knjižnicah, povečajo v njihov prid. Sedanji razrez namreč močno privilegira avtorje (pisatelje, pesnike, znanstvenike...), ki jim pripade 60 odstotkov (letos je to okvirno 364.000 evrov), medtem ko gre prevajalcem le 20 odstotkov (120.000 evrov), 15 odstotkov ilustratorjem in fotografom ter 5 odstotkov filmarjem in glasbenikom. Prevajalci predlagajo, da bi jih bilo 30 odstotkov za prevajalce in 50 za avtorje, kar bi bilo še vedno v prid izvirnemu avtorstvu. Njihov ključni argument je, da predstavljajo prevodi 70 odstotkov vseh izposoj.
Ministrstvo za kulturo je predlog prevajalcev zavrnilo. »Pri oblikovanju slovenskega modela knjižničnega nadomestila je bilo ključno vodilo vzpostaviti model, ki bo prednostno podpiral izvirno slovensko literaturo, komercialno uspešnemu knjižničnemu gradivu pa namenjal manj,« so pojasnili. Prevajalce je ta argumentacija vznemirila, saj ministrstvo »komercialno uspešno knjižnično gradivo«, kot kaže, enači s prevodno literaturo, med katero so seveda tudi številne izjemno brane knjige angloameriškega izvora, a tudi temeljna klasična in sodobna dela z vseh koncev sveta.
»Ali ministrstvo meni, da so slovenski prevodi zahtevne proze, poezije, dramatike in humanistike komercialno uspešna dela, kar naj bi pomenilo, da sta njihovi kakovost in vrednost nižji? Morda pa ministrstvo misli, da je prevodna književnost celo neslovenski del književnega ustvarjanja? Ali pa to nemara pomeni, da bo ministrstvo tudi komercialno uspešne izvirne avtorje izločilo iz kvote 'prednostno upravičenih', torej komercialno manj uspešnih izvirnih avtorjev?« sprašuje ministra Toneta Peršaka v javnem pismu Društvo slovenskih književnih prevajalcev (DSKP).
Podpora pisateljem je prioriteta
Poziv DSKP k povišanju sredstev za prevajalce, kar bi jim prineslo 60.000 evrov več, so na ministrstvu skupaj z drugimi študijami preučili ter prišli do ugotovitve, da obstoječa ureditev še vedno ustreza ciljem, ki jim je namenjena. Osnovni namen ureditve, ki velja dvanajst let, je namreč spodbuda ustvarjalcem izvirne slovenske književnosti.
Na ministrstvu menijo, da je v obstoječi model knjižničnega nadomestila že vgrajeno iskanje ravnotežja med nagrajevanjem najbolj izposojanega in najbolj kakovostnega. Knjižnično nadomestilo, za katero je letos na voljo več kot 600.000 evrov, se podeljuje v dveh oblikah. Polovica zneska kot denarni prispevek živečim avtorjem, druga polovica kot delovne štipendije za ustvarjalnost, ki jih na razpisih podeljujejo stanovska društva: avtorjem Društvo slovenskih pisateljev (DSP), prevajalcem DSKP.
Boj stanovskih društev za kolač
Pomemben vpliv na delitev kolača ima angažma društev sam, na ministrstvu pa trdijo, da je določba o deležih sredstev nastala na podlagi tehtnega razmisleka že v fazi oblikovanja slovenskega modela knjižničnega nadomestila in ne kot rezultat pogajanj med stanovskimi društvi. Toda: »Nobena ureditev ne odločitev ni nespremenljiva. Društvo prevajalcev in druga zainteresirana javnost ima vse možnosti, da se vključi v postopke, s katerimi si bo poskušala zagotoviti pogoje, ki se ji zdijo ustreznejši. Seveda je končna odločitev vedno rezultat pogajanj vseh deležnikov.«
Kaže, da bi moralo z novo, prevajalcem ugodnejšo ureditvijo soglašati tudi Društvo slovenskih pisateljev, ki zastopa avtorje in prejme največ sredstev. Delitev kolača za društva ne pomeni le več sredstev za avtorje, pač pa predstavlja tudi sredstva za društva sama. Ta si namreč za razdeljevanje štipendij zaračunajo približno 15 odstotkov režijskih stroškov. Na DSP smo naslovili vprašanje, ali so podprli predlog kolegov prevajalcev oziroma ali ga še bodo, a odgovora nismo prejeli. »Kakšno vlogo je igralo DSP, je težko reči, vendar so bili njegovi predstavniki zelo odločno proti, ko smo na sestankih na ministrstvu predlagali drugačen razrez sredstev,« pravi Iztok Ilc, predstavnik delovne skupine za knjižnično nadomestilo pri društvu prevajalcev.
V društvu menijo, da bi morali objektivni kazalci igrati pomembnejšo vlogo. »Finančna sredstva iz naslova knjižničnega nadomestila niso last nobenega od akterjev, ki jih predstavljajo stanovska društva, temveč gre za proračunski denar, zato se nam ne zdi primerno, da se odločanje o tem prepusti pogajanjem med društvi.«
