Kriza je nemara ena izmed pogosteje uporabljenih besed zadnjega desetletja. Če eden izmed njenih vidikov zbledi, ga brž nadomesti drugi, bodisi da bi ojačal prvotni vidik ali preusmeril pozornost na drugo področje; to velja za ekonomsko, politično, migrantsko, ekološko krizo, za krizo vrednot ali katero koli drugo. Tudi sam krizni diskurz je torej sokrivec, ki vzpostavlja krizo kot stalni fenomen, ki pogosto daje priročno legitimacijo za marsikateri radikalen ukrep, ki zunaj takšnega izrednega stanja ne bi bil opravičljiv. Zato lahko, kot je na konferenci povedal Tadej Troha, predstavljajo ekonomski, politični in ekološki vidik po eni strani tri vidike iste krize, po drugi strani pa nam lahko vsaka posamezna perspektiva pokaže mesto, o katerem drugi dve molčita.
Kolektivno razmišljanje
Prvi dan konference je bil posvečen ekonomski krizi. Teoretski duo Vighi in Feldner s cardiffske univerze je z lacanovsko psihoanalizo in sodobno kritično teorijo razdeloval krizo sodobnega kapitalizma kot končno etapo kapitalizma. Druga mednarodna zasedba je prej kot konce iskala začetke oziroma ključe do razumevanja ideoloških odzivov na nastop ekonomske krize. Gre za kolektiv petih danskih avtorjev, ki delujejo pod imenom Center for Wild Analysis, in ko predavajo, ne navajajo individualnih imen. Kakor je delovanje kolektiva analiziral Aleš Bunta z ZRC SAZU, je pri tej metodologiji potrebno skupinsko oklevanje, suspenz prehitrih zaključkov in posameznih individualnih idej, da bi skozi časovno zanko prispeli na prej neobstoječ kraj skupne misli. Za takšno delovanje je seveda potrebna ideja o enakosti vseh subjektov. Glede na to, da gre za kolektiv, ki kot svoje glavno orodje mišljenja jemlje teoretsko psihoanalizo in še posebno slovensko lacanovsko šolo, je princip delovanja na način bratovščine nenavaden. Skoraj bolj kot njihova (divja) analiza ponuja določene zametke strategij mišljenja onstran neoliberalizma, utemeljenega na individualnem uspehu znotraj paradigme »ameriških sanj«.
Vlaganje v prostitutko
Njihovo predavanje si je zadalo analizirati v tem smislu enega najbolj klišejskih kulturnih produktov, in sicer Čednega dekleta z Richardom Gerom in Julio Roberts iz leta 1990, ki govori o romantični ljubezni med prostitutko in ne zgolj obsceno, ampak že »žaljivo« bogatim podjetnikom. Njihova analiza s serijo lacanovskih obratov opravi delo mita (po analogiji s Freudovim »delom sanj«) oz. pokaže na filmu notranji utemeljitveni mit poznega kapitalizma z Lacanovim konceptom »dvorne ljubezni«. Osrednji objekt filma je po mnenju kolektiva prostitutka Vivian, v katero je treba vlagati, jo negovati, jo spremeniti v damo. Natančneje je ta objekt kar njena zadnjica, ki se ji je treba prilizovati, da bo lahko iz denarja delala še več denarja. Čeprav kolektiv govori o šovinizmu, lastnem kapitalizmu, ki ga je nemara treba odpraviti, se vseeno vprašamo, ali bi se zadnjica v njihovi analizi povzdignila v »dostojanstvo stvari« tudi, če vsi subjekti kolektiva, za katere se (pač) domneva takojšnja enakost, ne bi bili moški.
Kriza kot izgovor
Polje, kjer se tudi levica sama najtežje konsolidira, je ravno ekološka kriza, konkretneje (ne)ukrepanje glede podnebnih sprememb, ki so direktna posledica kapitalistične ideologije permanentne eksponentne rasti. Vodja panela Tadej Troha je opozoril, da je kriza v tem primeru ravno izgovor za neukrepanje, verjetje, da se bo stvar razrešila sama, saj tako ne moremo kaj dosti storiti. V diskusiji sta sodelovala Henrik Jøker Bjerre, sicer član zgoraj omenjenega kolektiva, in filozof Luka Omladič. Po mnenju slednjega je t. i. zeleni kapitalizem kontradiktoren pojem. Socialna in ekološka kritika se bosta za kakšne vidnejše spremembe primorani spojiti. Ker pa pojma bogastva, kakor je poudaril glas iz občinstva, očitno ne znamo misliti onkraj denarja, ekološka kriza ostaja, nemara tudi na tej konkretni konferenci, izmed vseh treh najmanj domišljena.
