V zbirki Ura srčne zgodovine je pri založbi Hyperion izšel obsežen izbor poezije Matjaža Kocbeka, slovenskega pesnika, dramatika in slikarja, ki je umrl leta 2013. Kot znajo povedati njegovi sodobniki, je bil izrazito nenavdušen nad dejstvom, da »ne moreš odpreti niti ribje konzerve, ne da bi ven skočilo ime Edvarda Kocbeka«, njegovega očeta, pisatelja, pesnika in politika. Kot denimo Ivo Svetina in Milan Jesih je Matjaž Kocbek nastopal v pesniški skupini 442 (pred tem že 441), bil je tudi aktiven član legendarne literarno-gledališke skupine Pupilije Ferkeverk ter eksperimentalnega gledališča Pekarna. Kot slikar je posebej angažirano raziskoval slikarstvo newyorške šole, denimo Rothka in Pollocka, nadgradnjo abstrakcije in novo figuraliko iz 80. let. V slikarskem ustvarjanju je bil enako drzen kot v pisanju poezije, so na Društvu slovenskih pisateljev nedavno ugotavljali njegovi pesniški kolegi in poznavalci njegovega dela in življenja. »Bil je mojster provokacije,« je ob tem dodal predsednik društva pisateljev Ivo Svetina.
Prek meja človeškega
Kocbek je podpisal devet pesniških zbirk. Njegovo zgodnjo poezijo (denimo zbirki V in Opalni rob), za katero so značilne jezikovna igrivost in svobodne asociacije, stroka uvršča v modernizem, zbirki Ars amandi in Kreta zaznamujejo močne senzualne podobe in erotizem, sicer pa se Kocbek v pesnjenju usmeri tudi k avtorefleksiji in novi duhovnosti. Ob že naštetih je izdal še zbirke Maneža, Dišeče predivo, Konjušnica v srcu, Dvojček in Sunek s sulico.
»Na eni strani je njegovo delo zaznamovala milina, na drugi silovito čustvo iskanja prek meja človeškega, na tretji strani popotništvo, ki ga ni udejanjal zgolj v poeziji, ampak tudi konkretno, na jadrnici. Četrto stran zagotovo predstavlja še poseben dialog z očetom, njegovo poezijo, njegovim časom, prostorom in zgodovino, ki ga bo še treba opredeliti tudi na teoretični ravni,« je Kocbekovo poezijo komentiral literarni zgodovinar Denis Poniž, ki je opravil tudi izbor pesmi v zbirki Ura srčne zgodovine.
Dialog z očetom
Matjažu Kocbeku se je uspelo izviti iz očetovega oklepa oziroma izstopiti iz njegove sence, kot pesnik je bil močnejši od svojega očeta, se je s prisotnimi na predstavitvi knjige strinjal urednik knjižne zbirke Hyperion Andrej Medved. Ivo Svetina pa je dodal: »Matjaž je v distanci do očeta zmogel ironijo in črni humor. To je bil del njegovega kaljenja kot pesnika.«
»Dialog z očetom je v poeziji Matjaža Kocbeka večkrat eksplicitno poudarjen, sploh denimo v pesmih, ki jih je napisal v času očetove smrti. Edvard Kocbek je navsezadnje sinu kot močna pesniška in politična osebnost lahko omogočal daleč nadpovprečno izobrazbo, hkrati pa je bila očetova dediščina za Matjaža breme. A se mu je uspelo izviti iz podrejenega položaja, nemara prav z razvijanjem elementa ekstatičnosti, ki je sicer soroden Edvardovi poeziji, le da je pri Matjažu ta ekstatičnost še bolj avtentična in divja,« je še sklenil pesnik Miklavž Komelj.
