V Ramali v Palestini imam prijatelja, ki je bil politični aktivist Palestinske osvobodilne organizacije od svojega trinajstega leta. Pri trinajstih se je šel politični aktivizem na ulici s kamenjem, ki ga je metal v izraelske vojake. Jaser Arafat se mu je zdel preveč konzervativen voditelj, zato se je pridružil politični stranki, ki je bila levo od njega. Šel je skozi upore, proteste, intifado in postal zrel politični aktivist. Zares je verjel v politiko, politični boj in dogovore. Sledil je pogajanjem, mirovnim sporazumom, mirovnemu procesu, obljubam o umiku vojske z zasedenih ozemlji in razglasitvi svobodne države. O čem drugem kot o politiki se z njim ni bilo mogoče pogovarjati.
»Pokazal ti bom, kaj sem zgradil,« mi je rekel prejšnji teden, ko sem ga obiskal v Ramali. Peljal me je v središče svojega naselja, kjer je bilo včasih prazno polje. Tam je stala ogromna dvonadstropna džamija, ki lahko sprejme šest tisoč ljudi.
»Naša družina je darovala zemljo,« je rekel. »Našel sem darovalca, ki je dal milijon dolarjev, vse so zgradili domači arhitekti in gradbeniki. Ploščice so iz Nablusa, marmor iz Hebrona, pohištvo iz Ramale. Samo lestenec in preproge smo kupili v Turčiji.«
To je učinek okupacije. Levičarskega politično aktivnega človeka prepriča, da zgradi džamijo. Poteza je popolnoma logična. Ko se obljuba o mednarodno priznani državi izkaže za veliko goljufijo, je treba najti lokalno rešitev. Nekaj mora nadomestiti politične institucije, okrog katerih lahko skupnost organizira obrambo.
