Z zvonkim glasom je zagotovil, da bi odcepitev pomenila konec sveta za Združeno kraljestvo, odnose z Združenimi državami in celo združeno Evropo. Kot ključni argument je navedel ekonomske težave, v katero bo zašla britanska ekonomija in izključitev iz trgovinskega sporazuma, ki ga pripravlja skupaj z Evropsko unijo. To je slab znak.
Namesto, da se je po srečanju z angleško kraljico sestal še z Angelo Merkel, Francoisom Hollandom in Matteom Renzijem, bi moral v Slovenijo, na Hrvaško, Slovaško in Češko. Tam bi mu lahko iz lastnih izkušenj povedali, da odcepitev ni stvar ekonomske računice in racionalnih argumentov, ampak nacionalističnih čustev. V celi Vzhodni Evropi od Varšave do Beograda bi mu z veseljem razložili, da nacionalistična politika ne upošteva ekonomskih zakonitosti. Bili bi zelo prepričljivi, ker na tem koncu sveta razen nacionalizma ne poznajo nobene druge politike. Če je Obami zares toliko do tega, da Evropo obdrži skupaj, bi moral ponuditi evropsko verzijo ameriških sanj. Nekaj popolnoma iracionalnega.
Namesto tega se je z Nemci, Francozi in Italijani v družbi Angležev pogovarjal o transatlantskem trgovinskem sporazumu, izmenjavi podatkov obveščevalnih služb, trdi politiki do Vladimirja Putina in iskanju rešitve za vojno v Siriji. To bo še pri kateri drugi državi vzbudilo veselje do odcepitve.
