Taktirko umetniškega vodje je v osmi ediciji prevzel Boris Groys, sicer predvsem pisec in teoretik, ki se je leta 1992 proslavil z izjemno knjigo Celostna umetnina Stalin, kasneje pa je redno spremljal in opredeljeval dogajanje na področju umetnosti v vzhodni Evropi. Razstavo, ki zaseda dobršen del prostorov ljubljanske Moderne galerije, je zasnoval v smeri pogleda onkraj racionalnega in dojemljivega. In svoje delo je opravil dobro. Razstava Onkraj naše oble je namreč zastavljena ambiciozno in intrigantno, kar je mogoče zaznati že ob bežnem sprehodu skozi njeno razčlenjeno arhitekturo. Nadalje se je Groys odločil umetnike iz Slovenije soočiti s peščico prominentnih avtorjev iz mednarodnega prostora, zaradi česar je manifestacija po formalni in vsebinski plati še dodatno razgibana. Na drugi strani pa je izbor domačih avtorjev malce pretirano predvidljiv, saj ima U3 do danes ne glede na temo že kar nekaj abonentov (denimo Jože Barši, IRWIN, Marjetica Potrč, Tanja Lažetić), pa vendar je večina del zadovoljivo umeščenih v dani, a (razumljivo) dokaj ohlapni tematski okvir.
Kurator se je namreč odločil za univerzalno temo, ki že tisočletja buri duha človeške vrste. To je neizmerni prostor vsemirja, ki je onkraj naše kontrole, a se mu ljudje na simbolni ravni vedno znova skušamo zoperstavljati. A to je morda le naravni odziv na tisti znani občutek nemoči, ki se pogosto pojavi ob poglobljenem razmišljanju o neizmernosti in nepredvidljivosti univerzuma.
Številna predstavljena dela se na omenjene fenomene navezujejo neposredno. To so na primer izvrstna instalacija Vadima Fiškina, kjer obiskovalec v izoliranem prostoru navidezno nadzira vreme, pa iluzionistična stropna projekcija Saša Sedlačka, ki prikazuje zemeljsko orbito in potovanje vesoljskih smeti po njej, in fotografska serija Obiskovalci Gorana Bertoka, ki gledalca sooča z gorečimi človeškimi telesi kot simbolom neizbežne fizične smrti. Izjemno daljnosežno je tudi utopistično delo Rusa Arsenija Žiljajeva, ki govori o zavojevanju vesolja in o planetu Zemlja, ki je posledično postal muzej nekdanje civilizacije. Na drugi strani pa številni avtorji ne sledijo osrednji temi, vsaj ne dobesedno, saj so njihova dela dodobra vpeta v povsem posvetno stvarnost družbenih fenomenov; kot na primer Jasmina Cibic z video instalacijo, ki se v njenem značilnem slogu posveča burnemu odnosu med arhitekturo oziroma umetnostjo in ideologijo, Boris Beja z monumentalno večmedijsko instalacijo, ki obravnava tanko mejo med veseljem (slavnostni ognjemet) in tesnobo (eksplozije v času vojne), in tandem Lenka Đorojević in Matej Stupica z delom Nevromat, ki upodablja generično delovno okolje postindustrijskih mezdnih delavcev.
Razstava torej prinaša različne poglede in zgodbe, ki se (dovolj) dinamično prepletajo, da s svojo pojavnostjo zlahka stimulirajo zavzetega in senzibilnega obiskovalca. Kurator je namreč ubral temo, ki se nepreklicno tiče slehernika, kar je tudi ustrezno teoretsko zaokrožil; nezmožnost človekovega vplivanja na delovanje kozmosa imenuje kozmična tesnoba, zaradi česar sta tako tako imenovana visoka umetnost kot popularna kultura dodobra prežeti z motivi iz onostranstva. Razstava to ustrezno odraža.
