Na mednarodnem simpoziju v Parizu so se zbrali številni ustvarjalci in poznavalci zgodnje videoumetnosti v Evropi. S predavanji in diskusijami o okoliščinah in novih perspektivah so poskusili uprizoriti zgodbo evropskega videa in jo postaviti nasproti prevladujoči ameriški zgodbi, ki gre nekako takole: Nam June Paik, ki velja za pionirja videoumetnosti, je sicer že v Nemčiji eksperimentiral z distorzijo slike na prepariranih televizorjih in z elektroakustičnimi frekvencami generiral abstraktne podobe; z inženirjem Shuyom Abejem je potem sestavil prvi sintetizator videoslike in s tem začrtal kreativno razmerje med tehnologijo in umetnostjo, ki je postalo odločilno za sodobno umetnost. A zaslovel je z dogodkom leta 1965, ko je z novim kompletom prenosnega magnetoskopa s kamero (portapack) iz taksija na newyorški ulici posnel obisk papeža in še isti večer posnetke predvajal v Cafe Au Go-Go.
Začetki: Evropa ali ZDA?
Na simpoziju je bilo slišati, da je ta zgodba privlečena za lase, Paik sam se je menda vedno izmikal vprašanju, kako mu je takrat napravo uspelo priključiti na elektriko (baterije še niso prišle v poštev), in si je vsakič izmislil drugo verzijo, npr. avtomobilski vžigalnik za cigarete ipd. Vseeno velja, da je v Ameriki prav Paik odprl pot videoumetnosti, saj je s svojim entuziazmom in prepričljivostjo pripomogel k vzpostavitvi infrastrukturnih in finančnih pogojev zanjo.
V evropskih državah si je video težje utrl pot med pomembna izrazna sredstva, podpore je bilo manj in umetniki niso mogli toliko potovati po svetu in se povezovati. Kajti videoscena, smo slišali na simpoziju, je bila takrat kolektivno gibanje, ustvarjali so jo razstave in festivali. Čeprav je marsikateri mit vprašljiv, pa nima smisla biti preveč čistunski, če je zgodba dobra, je menil Paik. In dobrih zgodb je bilo na simpoziju veliko, tudi o tem, katera je bila prva razstava videoumetnosti.
Zasedba udeležencev je bila odlična, od umetnikov in poznavalcev Wulfa Herzogenratha, Miklosa Peternaka in Slavka Kačunka do videoarhivistov iz Francije, Škotske, Švice, Poljske, Italije, Madžarske, Slovenije in Nemčije. Da sedemdeseta leta 20. stoletja niso bila navdihujoč čas samo za videoumetnost, ampak tudi za potencial televizije, je pokazal Robert Stéphane, avtor Vidéographije, prve televizijske oddaje o videu na belgijski RTBF, in ustanovitelj TV5 Monde, ki je hudomušno predstavil vse svoje velike televizijske podvige in nam predvajal odlomke iz svojih duhovitih oddaj.
Odprti arhivi
Razpravljalci so začetke videoumetnosti v Evropi postavili v svetovni kontekst: od vpeljave tehnologije, kanalov cirkulacije del in umetnikov, vloge razstav, festivalov, umetniških šol in združenj do teorije in kritike. Primeri so bili tako iz konteksta videa kot umetniške forme kot iz underground gibanj in kabelske televizije. Poudarjena je bila struktura arhivov, zlasti ko gre za videoinstalacije in performanse, kjer je pomembneje ohraniti umetnikovo intenco in kontekst kakor pa sam produkt.
Vsi po vrsti so zagovarjali odprte arhive: Don Foresta, umetnik in vodja pionirskega arhiva Marcel TV, je pojasnil, da je za videoumetnost najpomembneje, da je na ogled, ker pa se z njo ne da obogateti, niti ni smiselno govoriti o avtorskih pravicah in plačljivih arhivih. Ves čas je treba krepiti pomen lokalnih in mednarodnih arhivov ter jim zagotoviti ustrezne pogoje za delovanje, saj pripomorejo k ohranitvi medijske dediščine in zgodovinskega spomina za prihodnost ter so hkrati orodje za novo raziskovanje in ustvarjanje.
Odnosi kulturnih politik do tega vprašanja so različni, pri nas pomena videoarhivov še ni prepoznala in ustrezno podprla, tako da se težko merimo z vrsto državnih in zasebnih projektov po svetu. Zato se nam lahko zgodi, da se ne bomo uspešno vključili v evropsko zgodbo o videoumetnosti, čeprav jo enakopravno pišemo vse od začetka te umetnosti pri nas (tandem Nuša in Srečo Dragan, Miha Vipotnik). Arhiv Postaja DIVA, čeprav deluje pri SCCA – Ljubljana brez sistemske podpore države, je vzbudil veliko zanimanja, več umetnikov na simpoziju se je z veseljem spominjalo tudi sodelovanja na prvem ljubljanskem mednarodnem videobienalu VIDEO CD leta 1983 in dela v začasnem studiu: Robert Cahen, Alain Longuea in Stéphane Huter so tedanji izdelek Cartes postales tudi predvajali. Žal pa tudi gradivo o tem svetovno pomembnem videofestivalu v Ljubljani (še) ni obdelano in dostopno, čeprav je od takrat minilo že dobrih trideset let…
