Pravi, da se dogodka dobro spominja – sredi lepega dne pred nekaj tedni se mu je namreč med vožnjo po Ljubljani pred očmi zabliskalo, a je bil prepričan, da je šlo za sončni odsev z njegove ure, saj je ravno takrat premaknil roko z volana. Da bi šlo za kaj drugega, na primer bliskavico ob merilniku hitrosti, kakopak ni pomislil – to je pač nemogoče, ko pa vselej vozi po omejitvah. A takrat ni. Pa čeprav je bil tudi, ko je prejel kazen, prepričan, da ni storil ničesar narobe. Vsega se je zavedel šele, ko se je znova zapeljal po že omenjeni cesti in ga zagledal: znak za omejitev hitrosti na 40 km/h. Skritega za bogato krošnjo drevesa. Na cesti, na kateri sicer velja splošna omejitev v naselju (50 km/h), omenjeni znak, povsem brez razloga, za nekaj deset metrov hitrost omeji na 40 km/h. In na teh nekaj deset metrov je nekomu uspelo postaviti radar in na teh nekaj desetih metrih se je v past ujel omenjeni kolega.
Gre torej za inkasantstvo? Celo neomajni kolega, ki te besede do nedavna ni hotel poznati, pravi, da nedvomno. In tudi sam mu lahko le prikimam, čeprav omenjene besede ne maram. Prevečkrat namreč slišim, kako po eni strani vsi glasno zagovarjamo, na primer, švicarski sistem, kjer na nas radarji prežijo dobesedno na vsakem koraku, po drugi strani pa na dobesedno vsak pri nas postavljen radar kažemo s prstom in tulimo: »Inkasantstvo, inkasantstvo!« In oboje pač ne gre skupaj, je hinavsko. A ko slišimo za opisano zgodbo, in ta ni edina takšna, pač moramo priznati, da je resnica nekje vmes. Vozniki se prevečkrat znajdejo v položaju, ko enostavno ne vedo, kolikšna je omejitev, saj se različni znaki, ki omejujejo hitrost vse od 40 do 70 km/h, menjajo na vsakih nekaj metrov, za dodatno »veselico« pa poskrbijo še križišča, ki vse skupaj vrnejo na izhodiščno omejitev (v naselju 50, zunaj 90 km/h). Tako ni čudno, da vozniki kmalu ne vedo več, kolikšna omejitev sploh je. Da tega, da je recimo na treh po konfiguraciji enakih cestah z enako okolico na eni omejitev 40, na drugi 60, na tretji pa že 90, niti ne omenjamo. In ko se med vso to zmedo pojavi radar, je jasno, od kod očitki o inkasantstvu...
Pa je vsa ta zmeda zelo enostavno rešljiva – odpraviti bi bilo treba opisane nesmisle, za (dobesedno) nekajkrat zmanjšati količino prometnih znakov za omejitev hitrosti in slednjo poenotiti. Lepa priložnost bo že kmalu – obeta se namreč uvajanje novih in slovo nekaterih starih prometnih znakov in pri tem bi lahko končno naredili več reda. Danes pa smo pač v položaju, ko splošne omejitve hitrosti praktično ne veljajo nikjer več, saj jih vseskozi »sekajo« različni znaki. Tako bi bilo na primer bolje celo, če bi, pa le malce karikiramo, za celotno območje Ljubljane določili omejitev 30 km/h – da bi le vnaprej in vselej točno vedeli, pri čem smo. In šele takrat bi tudi beseda inkasantstvo utonila v pozabo.
