Wartburg. Kaj vam najprej šine skozi možgane ob omembi tega imena? Verjetno avtomobil, tisti škatlasti izdelek iz nekdanje Vzhodne Nemčije, ki je kljub svoji zastarelosti predstavljal nekaj višjo stopničko na lestvici realsocialističnega raja delavcev in kmetov. In vseh partnerskih državic.
A po drugi strani s tem delate krivico drugemu Wartburgu. Tistemu, ki se pne nad mestom Eisenach, kjer je domovala tovarna VEB Automobilwerk, ki je spadala pod okrilje nemškega proizvajalca vozil IFA. Ponosnemu gradu, ki je nastal leta 1067 in ki od leta 1999 sodi med kulturno dediščino človeštva. Je že tako, da je bil grad pri roki, ko so leta 1956 v Eisenachu v Vzhodni Nemčiji zagnali proizvodnjo avtomobilov. In s tem po svoje zaznamovali neko obdobje. Kot je bilo v navadi v tistih časih planskega ekonomije, je ukaz seveda prišel iz vodstva države, da delavci in kmetje potrebujejo vozilo, s katerim se bodo lahko postavili ob bok veliko bolj avtomobilistično razvitemu Zahodu.
Le 90 končanih vozil na dan
A da ne bo pomote, takrat v Eisenachu niso zadeve postavili na novo. Tam je namreč že leta 1898 nastala tovarna vozil Automobilwerk Eisenach, ki je izdelovala nekakšno kočijo z motorjem wartburgwagen. Dvosedo vozilo z verižnim pogonom in dvovaljnim 765-kubičnim motorjem je dosegalo 40 kilometrov na uro. A že leta pozneje je ime wartburg izginilo z zemljevida, saj je tovarno kupila znamka BMW, da bi jo Bavarci v zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja ponovno obudili z modelom BMW 3/15 DA-3 wartburg, ki je bil prvi BMW-jev športni avto. Nato je tovarna izdelovala vse za potrebe vojske, po drugi svetovni vojni pa kakšnih deset let niso vedeli, kaj bi z njo, saj so stroji v sklopu vojne reparacije romali v Sovjetsko zvezo.
Ker so se želeli tudi v Vzhodni Nemčiji voziti, so leta 1956 le zagnali proizvodnjo wartburgov, s prvim njihovim modelom 311. Podaljšali so mu šasijo, dobil je večjo štirivratno karoserijo, ime pa seveda po že omenjenem gradu oziroma modelu iz leta 1898. Sledilo je še nekaj modelov, model 312 je bil za dve leti nekakšna prehodna stopnja, saj so ga izdelovali le od leta 1965 do 1967, model 33 pa je bila roadster različica 311, ki pa so ga v letih od 1957 do 1960 izdelali v le 500 primerkih. Največji korak naprej so naredili leta 1966, ko je luč sveta ugledal model 353, ki ga še danes poznamo kot »pravi wartburg«. Škatlasta karoserija in trivaljni dvotaktni motor z vsega sedmimi pomični sestavnimi deli, bil pa je na voljo tudi v karavanski različici.
Enrico Martin, vodja kluba Wartburg iz Eisenacha, je bil leta 1991, ko so zaprli tovarno, star le deset let, danes pa je lastnik treh generacij wartburga. »Cela naša družina je delala v Wartburgu, Eisenach je bil Wartburg in mi vsi smo bili Wartburg. Drugače niti ni šlo. Ne glede na to, kako je bilo težko priti do avtomobila, kako dolgo si čakal nanj, kako težko je bilo dobiti nadomestne dela, pravega mehanika. Iz pripovedovanja članov naše družine vseeno veje neki duh pripadnosti. Smejali smo se tem avtomobilom, se iz njih norčevali, a smo jih imeli hkrati tudi radi,« pravi Enrico Martin. Le do 90 končanih vozil na dan je prihajajo s tekočih trakov, veliko premalo, da bi lahko ustrezno pokrili potrebe različnih trgov. Avtomobile so namreč skušali prodajati tudi zunaj Vzhodne Nemčije, nekaj so jih izvažali v Zahodno Nemčijo, najboljši odjemalci pa so bili Poljaki in Madžari, a zaradi dvotaktnega motorja ga nesocialistični svet ni več želel kupovati. Zanimivo, od vseh držav Zahoda so ga še naprej kupovali le na Finskem, celo v naše kraje je zajadral precej poredko.
Podrl se jim je svet
Desetega aprila 1991 je tekoče trakove v Eisenachu zapustil zadnji wartburg 353 in za mnoge delavce se je takrat porušil svet. Zadnji direktor tovarne Wolfram Liedke se še danes spominja: »To je bil eden mojih najbolj žalostnih trenutkov v karieri. Delavci so me izžvižgali, pa čeprav sem se sam v sebi boril z enakimi mislimi kot oni. Domov sem odšel kot bi bil omamljen, vsega se niti ne spomnim več dobro.« A mnogo delavcev ni vedelo, da je bil ravno on eden od tistih, ki je še kako pomagal, da je tovarno takrat prevzel Opel in vzpostavil proizvodnjo takratne vectre, mnogo delavcev pa je obdržalo svojo službo. Monika Heining je bila ob dnevu zaprtja tovarne stara 42 let, delala je kot skladiščnica z 20-letno delovno dobo. Danes se spominja, da je takrat izgubila veliko družino. »Morala sem protestirati, s kredo sva s sodelavko napisali na črno tkanino datum, ime tovarne in datum. Podrl se mi je svet. Bila sem premlada za upokojitev in prestara za ponovni začetek, na srečo pa je potem tovarno v neki obliki prevzel Opel, pri katerem sem potem delala še 15 let,« pravi Monika Heining. Najbolj dramatično pa je zadnjega rdečega wartburga, model 353, ki je danes del zbirke muzeja v Eisenachu, pospremil Holger Ebenau, ki je delal v lakirnici: »Bila je jeza, nemoč, strah pred prihodnostjo. Izrekel sem nekaj krepkih na račun odgovornih, da delajo napako. In videl sem, da so z menoj enako čutili vsi, ki smo takrat delali v tovarni.« Od leta 1956 do leta 1991 so izdelali 1,6 milijona wartburgov, 1. januarja lani pa jih je bilo v Nemčiji registriranih le še 7244.
Danes so proizvodnje hale prepuščene propadanju, prazne, razbite, zapuščene. Čas je že v začetku devetdesetih povozil tako znamko kot njihov avtomobil, nihče ga ni hotel več kupiti, saj je nastal v sedemdesetih letih. A duh te znamke vseeno živi dalje, pa čeprav le še v muzeju in v spominu ljudi, ki so delali v tovarni. In teh je iz leta v leto manj. Mnogi so upali, da bi mogoče Opel lahko ime wartburg spet nekako vrnil v svojo prodajno paleto, a po nekaj bolj ali manj šaljivih poskusih delavcev je postalo jasno, da bo do nadaljnjega ime Wartburg ostalo povezano le še z mogočnim gradom.
