Fiskalno pravilo, ki govori o izravnanem strukturnem proračunskem saldu, je določil poseben zakon, in to tako, da bo imela država v bodoče več težav kot koristi od njegove uveljavitve. To potrjujejo tudi nedavne ugotovitve v naši strokovni javnosti o negativnih posledicah uporabe tega pravila in stališče znanih ameriških ekonomistov za ZDA (»Nobel laureates and leading economists oppose constitutional balanced budget amendment«, Economic Policy Institute, marec 2016). Na kratko: gre za koncept evropske komisije, ki je sicer akademsko lahko zanimiv, a za uporabo v praksi izpolnjevanja fiskalnih zavez posamezne države nevaren. Povzroči lahko situacijo, ko državi, ki nima pregretega gospodarstva, neustrezno prisodi takšno stanje in zahteva nerazumno proračunsko stiskanje. Ali pa ne opazi pravočasno pregretosti gospodarstva in omogoči pretirano rast proračunskih izdatkov.
Slovenija je dober primer, kakšne so posledice njegove uporabe v praksi, saj ji je evropska komisija prisodila za prihodnji dve leti hitrejšo gospodarsko rast od potencialno možne in torej ocenila, da bo gospodarstvo pregreto in fiskalno stiskanje nujno. Zato bo treba ponovno definirati to pravilo tako, da se bodo odstranile njegove sedanje glavne pomanjkljivosti, predvsem metodološke težave z merjenjem potencialne rasti, proizvodne vrzeli in posledično strukturnega proračunskega salda.
Ob upoštevanju opisanega problema ostaja vladi, da bolje domisli tudi postopek oblikovanja in priprave srednjeročnega proračunskega okvira, ki je nosilni del predloga zakona. Dobra praksa v svetu priporoča, da se proračunski ciklus razdeli v dve zaokroženi vsebinski celoti. Prva je faza določitve srednjeročnega proračunskega okvira, ki ga določajo srednjeročne razvojne prioritete države in njene makrofiskalne omejitve. Prve bi pri nas moral finančno določiti državni program razvojnih prioritet (DPRP), ki bi temeljil na srednjeročni razvojni strategiji in bi veljal štiri leta. Fiskalne omejitve pa bi se določile glede na fazo gospodarskega cikla in na mednarodne okoliščine. Ta postopek naj bi trajal od zadnjega trimesečja preteklega leta do konca maja tekočega leta. Končni rezultat te faze pa bi bila srednjeročna razvojna in fiskalna strategija (SRFS), ki bi morala vsebovati makroekonomske in fiskalne projekcije, osnovno razdelitev proračunskega okvira na prioritetne politike in programe ter potrebne institucionalne in strukturne spremembe za njihovo realizacijo za prihodnja štiri leta.
Na tak način bi povzel strukturo obeh dokumentov, ki jih zahteva evropska komisija (program stabilnosti in nacionalni razvojni program). Takšen dokument bi sprejela vlada aprila in ga dala v oceno fiskalnemu svetu ter ga nato maja poslala v parlament v sprejetje. Bistvo tako izvedene proračunske procedure je, da se vlada in parlament osredotočita na fiskalne omejitve in programske vsebine in ne na razdelitev proračuna na proračunske uporabnike.
Druga faza, ki naj bi trajala od junija do srede oktobra, mora soočiti globalno določen obseg proračunskih izdatkov in njegovo razdelitev med nosilne razvojne politike in programe za prihodnja štiri leta s proračunskimi željami in potrebami posameznih proračunskih uporabnikov. Njihovi programi morajo biti pripravljeni po metodi doseganja ciljev in rezultatov in ne kot proračunske postavke, ki določajo vhodne stroške za izvedbo proračunskih dejavnosti. Zato mora biti sestava proračuna za obravnavo v državnem zboru drugačna, kot je bila praksa doslej. Poslanci naj bi v parlamentarni proceduri sprejemanja obravnavali poleg dopolnjenega SRFS bolj sintetično prikazan proračun, ki bi ga sestavljala samo dva dela. Splošni del proračuna bi prikazal osnovne proračunske agregate po ekonomski klasifikaciji in s tem povzel temeljne predpostavke iz SRFS. Posebni del proračuna pa bi prikazoval razporeditev proračunskih sredstev po politikah, programih in podprogramih na podlagi sprejetih ciljev in predvidenih rezultatov. Razdelitev sredstev na proračunske uporabnike bi bila podrejena vsebini politik, programov in podprogramov. Razprava v državnem zboru bi torej morala ostati na ravni strateških in vsebinskih odločitev in se ne bi smela spuščati na raven izvrševanja proračuna, za katerega je potrebna razčlenitev do ravni računovodskih kontov in proračunskih postavk.
Primerjava s predlogom zakona o javnih financah tako kaže, da so predlagatelji poizkušali povezati nov koncept srednjeročnega proračunskega načrtovanja in obstoječ način priprave in sestave proračunov, kar pa povzroča več zmede kot jasnih metodoloških rešitev. Nov koncept razvojnega in proračunskega načrtovanja zahteva namreč predvsem miselni preskok v oblikovanju proračunskih procedur kot tudi oblikovanja, priprave in sprejemanja proračunov na vseh ravneh države ter sprejetje zakona o razvojnem načrtovanju.
