Integracija prosilcev za azil v Ljubljani poteka skozi neformalna druženja, piknike, skupne prireditve, zanje se trudijo civilne iniciative in tudi vladne organizacije. A resnica je grenka: Slovenija ni prijazna do tujcev, tukaj živijo v negotovosti glede svoje prihodnosti in mnogi celo brez svobode gibanja. V zraku je nenehna grožnja deportacije vseh, ki niso iz vojne Sirije, in to ni problem le naše države.
Priložnosti za ustvarjanje
Eden izmed najproduktivnejših načinov integriranja v novo okolje je ustvarjalnost, saj so ustvarjalna okolja prostor, kjer je odprtost večja, predsodkov pa je manj ali pa jih sploh ni. Polje umetnosti je tako privilegirano mesto vključevanja, naše okolje je bolj naklonjeno svobodi govora kot v državah, od koder migranti prihajajo. To ugotavlja tudi iranski raper, ki se ne želi izpostavljati z imenom, saj je v matični deželi moral delovati v ilegali in bil tam nekaj časa zaradi svojih politično angažiranih besedil celo zaprt. Zdaj pa pri nas s pomočjo Mihe Blažiča - N'toka, ki ga je povezal s producenti, že snema svoje pesmi. N'toko je sicer v delovni skupini prostovoljcev za azil znotraj Roga.
Glasbeno se domačini in migranti družijo tudi na drugih lokacijah po mestu, denimo v Španskih borcih in klubih. Kar nekaj med njimi je tudi profesionalnih glasbenikov, trdi kontrabasist in komponist Tomaž Grom, ki je s številnimi že muziciral v Ljubljani in na Vrhniki. Gre za priložnostne nastope, pravi pa, da si pri tem izmenjujejo znanja o različnih glasbenih praksah, ideje in inštrumente pa tudi življenjske zgodbe.
Film o lastni usodi
Oblikuje se tudi filmska ekipa, pobuda je prišla prek Slovenske kinoteke; migranti si želijo posneti svoj vsakdan v tem okolju, v ta namen prostovoljci že zbirajo denar za nakup kamere. Med migranti so tudi literati in pesniki, recimo Mohamed Abdul Monaem, ki je ta teden na literarnem dogodku Živa književnost bral svojo poezijo v arabščini, potem pa so jo prebrali še v slovenščini. Pravi, da je v nevarnem Alepu pustil družino, medijsko agencijo so mu porušili v bombnem napadu. Edina vez z družino je telefon, v njem pa fotografije prejšnjega življenja. Je sicer tudi reden obiskovalec vseh delavnic po mestu, kjer se poučuje slovenščina.
Učenje slovenščine: za koga?
Pridobitev azila zanj vendarle ni tako vprašljiva kot denimo za Zaherja iz »nevojnega« Afganistana, čeprav se oba trudita, da bi se čim prej integrirala v okolje. Po treh mesecih življenja pri nas se je Zaher relativno dobro naučil slovenščine in zdaj celo pomaga prevajati osnovne informacije v iranski jezik drugim. Med čakanjem na azil razmišlja, da bi tukaj lahko živel, čeprav je bil njegov cilj katera od zahodnih držav. Ostal bo, če bo le dobil zaposlitev.
Tudi kulturnica in prostovoljka Slovenske filantropije Špela Trošt pribežnike v azilnem domu v Kotnikovi ulici dodatno uči slovenščino. »Zaznavam določene kulturne trke, niso pa negativni,« pripoveduje Troštova. »Če jih povabimo na koncerte eksperimentalnega značaja, se malo čudijo nad to glasbo. Všeč pa jim je, da jih vabimo, in so pripravljeni spoznavati nove stvari.« V Iranu recimo nimajo koncertne kulture, glasbo poslušajo naskrivaj, v barih ni prisotna. Na kateri koli koncert ali kulturni dogodek bi jih peljali, meni Troštova, bi bilo zanje to novo doživetje.
Kulturna integracija je pri nas torej stekla, ni pa še jasno, ali bo smiselna, saj večini migrantov naša država azila ne odobri. V tem smislu se potem tudi učenje jezika zdi farsa, čeprav ga je uradno predpisala prav država.
