S fižolom ne kaže odlašati

Po nekaterih starih šegah sicer še vedno velja, da je fižol v strokih najbolje pustiti na vrtu čim dlje, da zrna zrastejo in dozorijo ter se stroki že malo posušijo. Ampak potem lahko stroke le še zavržemo, ostanejo pa nam zrna. Vse lepo in prav, ampak zakaj bi zavrgli kaj tako dobrega in zdravega? Omenjeno navado ponekod še vedno pestujejo iz časov, ko so fižol pridelovali in shranjevali za ozimnico. Če nam tega ni treba početi, bomo ravnali bolj modro, če stročji fižol porabimo še svež. Pravzaprav čim bolj svež, po možnosti naravnost z vrta. Če nam ga zrase preveč in nam ga ne uspe vsega pojesti v sezoni, ga lahko mirne vesti zamrznemo – in imamo ozimnico, da ji ni para! Če nimamo tolikšne sreče, da bi nam fižol rastel na vrtu in ga moramo kupiti, pa pazimo, da izbiramo čim bolj sveže nabrane in čvrste stroke brez pretiranih madežev in mehkih delov. Sveže stroke najlaže prepoznamo po tem, da so napeti in precej glasno počijo, ko jih prelomimo. Strok, ki se zgolj upogne, ne pa tudi prelomi, zagotovo ni povsem sveže nabran in so njegovi najboljši trenutki že davno mimo. Stročjega fižola je seveda več vrst, ki se razlikujejo po obliki in barvi; lahko je ploščat ali okrogel, dolg ali kratek, rumen, svetlo ali temno zelen… Koliko sort fižola poznate? Kakor pri številnih drugih vrtninah imamo namreč tudi na tem področju svoje avtohtone primerke, pravzaprav celo bogastvo. Sivček je med najbolj cenjenimi slovenskimi avtohtonimi sortami, zelo okusen je tudi avtohtoni ptujski maslenec, ki izvira iz okolice Apač na Dravskem polju. Stroki so rumeni, zrna pa vijoličasto črne barve. Tu so še zorin, klemen, nizki češnjevec, jeruzalemski fižol… Vse te sorte je vredno negovati in ohranjati, sicer bomo še tožili za njimi, ko bo pod taktirko prostotrgovinskega sporazuma z ZDA, ki ga podpira tudi znaten del naše klečeplazniške politike, mogoče dobiti le še tri sorte, belo, rdečo in rjavo, ki jih bo z genskim inženiringom razvil Monsanto… Ampak ne bodimo črnogledi – bomo pač sejali na črno! Kakor koli že, pri mesnatih sortah stročji fižol običajno pripravljamo kot prilogo ali glavno jed, pri drobnejših sortah pa se obnese predvsem v solatah, juhah in enolončnicah. Pred pripravo mlad stročji fižol le operemo in mu porežemo peclje, na drugi strani, kjer so »bodice«, pa ga ne režemo, da med kuhanjem ne izgubi soka in s tem vitaminov! Narežemo ga šele kuhanega, če je to potrebno. Najbolje ga je kuhati v sopari, tako bo obdržal veliko več okusa in vitaminov. V kropu ga kuhamo le skupaj s preostalo zelenjavo, ko kuhamo juho, saj bomo sicer najboljše zlili proč. Tako kuhan fižol lahko zabelimo z bučnim oljem, mlado čebulo, kisom in soljo, lahko pa dodamo še paradižnik, kumare in celo skuto. Lahko ga zabelimo z drobtinami in maslom ter postrežemo z mlečnim močnikom… Ko smo uvodoma ravno omenili šparglje – mlade stroke lahko pravzaprav pripravimo na enak način kot beluše: sotiramo jih, morda skupaj s česnom ali mlado čebulo, in vse skupaj primešamo makaronom ali špagetom. Če namesto testenin dodamo razžvrkljana jajca, morda še nekaj parmezana ali kakšnega drugega sira, ljubitelji mesnin lahko dodajo še kakšen suhomesnat priboljšek, nastane imenitna omleta. Načinov je ogromno, med njimi bo vsak našel primernega zase, morda tudi po današnjem receptu. Le odlašati ni dobro predolgo v poletje, da zdaj še kot maslo nežni stoki ne postanejo nitasti…