Iz fižola dober celo sladoled

Med pridelki, ki gredo v vrtu h koncu, je fižol. Nekatere sorte še vedno poganjajo sveže stroke, preostale so s tem že opravile in so stroki že dovolj suhi za luščenje. Če se tega lotimo v družinskem ali prijateljskem krogu, ga med pogovorom o tem, kako vse ga lahko pripravimo, hitro naluščimo za celo vedro. Fižol izvira iz Južne Amerike, zato se mu denimo v mehiških restavracijah težko izognemo. Pri nas pa smo ga začeli gojiti v 17. stoletju, njegovo ime pa smo najbrž povzeli po Avstrijcih, ki so mu nekoč dejali fisole, morda po Benečanih, ki so jedli fasolo, Furlani so kuhali fasul, medtem ko Italijani danes v knjižni maniri luščijo fagiolo. Po latinsko se mu reče phaseolus, kar izhaja iz grške besede phaselos. Bizantinci so prebirali suh phasouli, iz tega pa izvira srbski pasulj – in krog je sklenjen! Kdo bi si takole na hitro mislil, da besedi fižol in pasulj izvirata iz enega in istega imena… Če fižola ne pridelujemo sami, kar je velika škoda, saj je razen rednega zalivanja zelo nezahteven in raste vsepovsod, ga moramo kupiti. In kadar to počnemo, se splača poiskati domačega, saj je ta okusnejši od onega iz veleblagovnic, ki je večinoma uvožen s Kitajskega, iz Afrike ali v najboljšem primeru iz Kanade. Domač fižol prodaja tudi marsikateri kmet, dobiti ga je mogoče na tržnici, morda celo pri sosedu, res pa je, da je njegova cena za kilogram pogosto celo višja kot za kakšen dober kos mesa. Pridelava fižola je pravzaprav za čuda pri nas še neodkrita tržna niša. In če pogledamo, koliko njiv je na sončni strani Alp neobdelanih, njihovi lastniki pa tarnajo nad krizo… Pa pustimo to. V Hrovači pri Ribnici vsako leto pripravijo fižolov dan, festival, na katerem domačega ribničana pripravljajo na vse mogoče načine; fižolova klobasa, fižolov kruh, kisli fižol, fižolova juha, fižolovi čevapčiči, fižolova pica, fižolova torta, fižolov sladoled in še bi lahko naštevali jedi, ki jih je bilo mogoče minuli konec tedna pokusiti v Hrovači. Obenem je to le peščica jedi, ki jih lahko tudi doma pripravimo s tako preprosto surovino. Le paziti je treba, da se potem ne zadržujemo predolgo v nepredušno zaprtih prostorih ali celo rudniku; eksplozije metana tam niti niso tako redke… Kuhan fižol lahko tako v strokih kot v zrnu, če ne gre drugače, seveda kupimo tudi v pločevinkah, z malo muje pa ga raje skuhajmo sami, po možnosti domačega, ne uvoženega z onega konca sveta, kakršnega prodajajo naše trgovine. Resda ga je treba čez noč namočiti in potem precej dolgo kuhati, ampak izvrsten okus bo poplačal ves trud. Beli fižol se poleg pasulja oziroma fižolovega golaža izvrstno ujame s popečenimi in ohlajenimi narezanimi lignji v solati. Rdečega lahko dodamo omaki iz mletega mesa, rjavega skupaj z malo čebule primešamo tunini iz pločevinke in dobimo odličen zajtrk, obnese pa se tudi v vseh vrstah solat. V deželi, kjer zadnja leta tudi boljši gostinci tekmujejo, kdo pripravi boljši hamburger in se je iz te tekme razvil celo festival hamburgerjev, ki samo v središču Ljubljane poteka večkrat na leto, ne smemo pozabiti, da je mogoče iz pretlačenega fižola, ki mu dodamo ustrezne začimbe, pripraviti prav spodoben polpet in ga speči na žaru ter z njim in še kakšno zelenjavo ter omako nadevati krušni hlebček! Nemara pa se lotimo feijoade, portugalske oziroma brazilske tradicionalne fižolove jedi. Gre za različico pikantnega pasulja iz belega ali črnega fižola s prekajeno klobaso, ki ga postrežejo s kuhanim rižem in blitvo ter rezinami pomaranče (glej fotografijo). Ker poletja vendarle še ni čisto zares konec, pa lahko poskusimo fižol pripraviti na morski način, kakor svetuje naslednji recept.