Oreškovića nazaj v kanadsko tundro pošilja stranka, ki ga je pripeljala in ga hrvaški javnosti, ki zanj ni nikoli slišala, predstavila kot nekakšnega Zlatana Ibrahimovića, ki bo s svojimi poslovnimi mojstrovinami in mednarodnimi zvezami rešil državo pred ekonomskim propadom. Premier Orešković odstavlja svojega podpredsednika Tomislava Karamarka, ki ga je izbrskal v naboru mednarodnega poslovnega sveta, ker mu je premierski mandat omejil zgolj na poslovno-fiskalni segment vladanja, pa še ni jasna njegova vloga pri prodaji državnega naftarja Ine. Oreškovića podpira druga stranka vladajoče koalicije, čeprav Orešković pošilja na politično periferijo tudi njenega podpredsednika vlade Boža Petrova. Stranka HDZ je v saboru sprožila postopek odpoklica lastnega premierja, ki ga, vsaj deklarativno, podpira predsednica države, hadezejevka Kolinda Grabar Kitarović.
Del manjših opozicijskih strank podpira Oreškovića, del pa ne. Največja opozicijska stranka SDP je do uvoženega kanadskega Hrvata ambivalentna in mu daje prav, ker se je lotil Karamarka, hkrati pa mu sporoča, da bi mu bilo bolje, če nikoli ne bi zapustil kanadskih Inuitov in industrije zdravil. Karamarko išče v saboru večino za odpoklic, torej tudi med poslanci Milanovićevega SDP, saj sam nima dovolj rok za interpelacijo lastnega premierja. SDP pa bi z veseljem gledal, kako bi se HDZ in posredno tudi Most, ki ga je v koalicijskih pogajanjih žejnega prepeljal čez vodo, še dolgo cvrla na žerjavici, ki sta jo sama zakurila. Pa ne sme, ker mora loviti val splošnega nezadovoljstva, ki ga lahko ponese do zmage na skoraj neizogibnih predčasnih volitvah.
Tihomir Orešković je torej tragična figura krute hrvaške politične realnosti, ki je neusmiljena tudi do tistih, ki ji »hočejo dobro«. Ampak pravzaprav ne. Za godljo, v kateri je, si je kriv sam. Ne glede na to, ali je »žrtev« naivnosti, ker je mislil, da so tudi v hrvaški demokraciji interesi države in državljanov nad osebnimi političnimi ambicijami, ali lastnega napuha, ker je prepričan, da je vodenje države enako kot vodenje farmacevtske korporacije, mora priznati, da lastnemu projektu ni kos. Država je preveč kompleksen, z različnimi interesi naphan organizem, da bi ga vodil s preprostimi tehnicističnimi prijemi. Javno odstavljati nekoga, ki ga je pripeljal na oblast, najprej soglašati, potem pa odslavljati sporne ministre, ki mu jih v vlado vsiljujejo drugi, po grožnji z interpelacijo romati na sedež tajnih služb (brez pojasnila), ko je povsod normalno, da tajne službe prihajajo v premierjev kabinet, pri reformah najprej usekati po socialno najbolj občutljivih področjih – vse to so poteze, ki dodatno povedo, da je stopil v prevelike čevlje.
Predvsem pa pred prihodom v domovino, ki jo je bolj kot osebno poznal prek wikipedije, ni naredil domače naloge. Pa ne iz hrvaščine. Ta je še najmanjši problem. Ni preučil hrvaške novejše politične zgodovine, vsaj tistega dela od leta 1991 naprej, ko je menda zavladala demokracija. Zato ne ve, da druge svetovne in ideološke vojne še ni konec in da sta pomembnejši od vsake reforme. Pred poletom v Zagreb ni ugotovil, da je političnoekonomska korupcija prej pravilo kot izjema, da na Hrvaškem politiki niso krivi za nič in da ne odstopajo, četudi jim sodijo. Predvsem pa ni preučil sociopsihološkega profila svojih partnerjev in nasprotnikov. Kazen je hiter odhod iz hrvaške politike. Če je pameten, bo kazen sprejel hvaležno, saj gre za odrešitev in olajšanje.
