Deset let nazaj je bilo povsem drugače. Izkušnja mlahave gospodarske rasti (sekularne stagnacije) z nenehno nevarnostjo deflacije, obzorje, polno robotov in umetne inteligence kot filmsko morje grških ladij pred Trojo, trdovratna brezposelnost in kot plevel razraščajoče se dninarstvo, ki zahteva vedno hitrejši tek za vse manjšimi mezdami, skratka bolj ali manj vsa akutna socialno-ekonomska stiska z (utemeljeno) bojaznijo številnih, da jim grozi gmotna in družbena degradacija, nas je še čakala. Zdaj smo, če se omejimo na srečnejšo »polovico« človeštva, kjer smo, ne da bi vedeli, kam nas nese. Ne, kam gremo, to bi predpostavljalo, da o tem v pomembni meri odločajo naši izvoljeni predstavniki, temveč kam nas nese.
V tem in takšnem okviru je, paradoksalno in tudi ne, »odprto okno« za vsakovrstne razprave, za množico diskurzov. Od politično skrajno desnega do skrajno levega, pri čemer je univerzalni temeljni dohodek med obema poloma mogoče lepo nategniti čez sredino. Drugače rečeno, če ga, z določenimi ideološkimi in izvedbenimi »odtenki«, hkrati podpirajo zadrti libertarci iz Silicijeve doline (Miltona Friedmana lahko celo pustimo počivati) in demokratični novolevičarji, kakršen je Janis Varufakis, in če sredino med njima predstavlja Robert Reich, ekonomist in minister za delo v administraciji ameriškega predsednika Billa Clintona, dobimo približno predstavo o tej, hm, politični univerzalnosti UTD.
»Določeni odtenki« je seveda blaga označba za nemalokrat povsem različne predstave o tem, zakaj, kako, koliko itd. UTD. Švicarski pobudniki, denimo, so bili precej, poenostavljeno rečeno, socialistični. Tako po motivih kot po predlagani višini dohodka, pa tudi po tem, da so imeli »malce slabše« obdelane vire UTD. Silicijevodolske futuriste, ki nameravajo človeštvo »osvoboditi dela«, na drugi strani bolj skrbi, kdo si bo, ko bodo oni bolj ali manj vse delo delegirali strojem, lahko privoščil uživanje v njihovih pametnih igračkah za neumno zabavo in še malo bolj – kako preprečiti, da se razjarjeno ljudstvo ne bi organiziralo zares, ne le virtualno.
Veliko tega, kar je povezano z UTD, je nepredvidljivo. Podpornike desno od sredine skrbi, denimo, ali se ljudje z zadostnim (brezpogojnim) dohodkom ne bodo povsem »polenili«; tistih na levi morebitna »družbena nekoristnost« in zelo verjetna politična apatija »lenuhov« ne skrbita toliko, čeprav bi UTD v tem pogledu lahko olajšal delo političnim samodržcem ali oligarhijam. Bolj levi zagovorniki so prepričani, da bi z UTD odpravili revščino, bolj desni ne pridejo do izračuna za vzdržno financiranje tega plemenitega cilja.
Poglejmo edini celovit slovenski primer utemeljitve UTD, ki ga je leta 2010 napisala dr. Valerija Korošec. Če bi v financiranje UTD preusmerili sredstva, zdaj namenjena 16 socialnim transferjem, in dodatna iz ukinjenih davčnih olajšav, bi prišli do približno 300 evrov mesečno na prebivalca. Revščine s tem ne bi odpravili, še zlasti ne, če bo robotizacija res spravljala čedalje več ljudi ob zaslužek iz dela, na drugi strani pa bi se postopoma nedvomno pojavilo vprašanje virov. Ne zaradi UTD, saj lahko problem slutimo že danes: če ne bo dela, tudi proračunski davčni prilivi iz njega, iz njegove obdavčitve, ne bodo mogli biti več tolikšni kot doslej. Leta 2010 še ni bilo tako očitno: s čim naj država bodisi UTD bodisi socialne transferje čez deset ali dvajset let financira, če je glavni ali vsaj zelo pomemben vir proračunskih davčnih prilivov človeško delo?
Kdor nima vizij, potrebuje zdravnika, je novi (socialdemokratski) avstrijski kancler Christian Kern nedavno obrnil izrek, ki ga je kot svojega ponosno priznaval pragmatični nemški socialni demokrat Helmut Schmidt (kdor ima vizije, potrebuje zdravnika). Kern je ob tem iz zadnjega obdobja, ko je evropska socialna demokracija v resnici še imela vizije (z Willyjem Brandtom, Olafom Palmejem in Brunom Kreiskim v 70. letih prejšnjega stoletja), potegnil zamisel o »davku na stroje«. Prav tako kot UTD nikoli uresničeno in prav tako nedvomno vredno razprave. Na kratko: ne le (oziroma skoraj izključno) delo oziroma delovno silo, obdavčiti je treba, marksistično rečeno, vsa proizvajalna sredstva. Po domače, več zaposluje robotov, ima patentov, nepremičnin itd., višji davek naj kapital plača, in nasprotno – več človeškega dela zahteva proizvodnja, nižji naj bo davek.
Kot davek na dohodek pravnih oseb in davki na kapitalske dobičke (in premoženje) je tudi »davek na stroje« na ravni posamezne države bolj ali manj nepredstavljiv. Iz države, ki bi se preveč »nagnila skozi okno«, bi se kapital preprosto umaknil. Delo se ne more. Ker je tako, ima tudi Slovenija največ 25-odstotno obdavčitev kapitalskih dobičkov (in efektivno 12, 13-odstotno stopnjo davka na dohodek pravnih oseb) in 40- ali večodstotno obdavčitev dohodkov iz dela. Misliti UTD je smiselno v kontekstu tega protislovja.
