Socialna država: poti v revščino in pot iz nje

Gre za duha? Za kaj gre?

Če je revščina res lahko tudi mati zločinov, pa »je njihov oče pomanjkanje duha« (Značaji, Jean de La Bruyere). Zato je »najhujše zlo in najhujši zločin« prav »revščina« (Major Barbara, George Bernard Shaw). Krivde in odgovornosti seveda ne sme nositi ta, ki postane ali ostane reven, pač pa družba, država, politika in sistem. Zato je to »zlo« v smislu dopuščanja, da ljudje živijo v revščini. A kljub temu se zdi, da še vedno velja: »Ne zanimajo nas hudo revni. O njih se ne premišlja in z njimi se ukvarjajo le statistiki ali pesniki.« (Howardov konec, Edward Morgan Forster)

Po uradni statistiki živi v Sloveniji pod pragom tveganja revščine 290.000 oseb, torej 14,5 odstotka!  Prag tveganja revščine za štiričlansko družino z dvema odraslima in z dvema otrokoma, mlajšima od 14 let, je lansko leto znašal 1251 evrov na mesec, prag za dvočlansko gospodinjstvo brez otrok pa 893 evrov na mesec. Stopnja tveganja socialne izključenosti je bila 20,4-odstotna. Tveganju socialne izključenosti je bilo izpostavljenih 410.000 oseb.

To je uradna statistika o revščini v državi, ki je po ustavi ne le pravna in demokratična, ampak tudi socialna država. In ki ima v ustavi zapisano celo paleto socialnih in ekonomskih pravic, te pa gre brati in razumeti kot normativno izhodišče za obstoj in razvoj družbe, ki ima za osrednji vrednoti prav socialnost in socialno solidarnost. Je tako zaradi pomanjkanja duha in nizke stopnje moralnega razvoja, ali so razlogi drugje?

Odločitev pred ukrepi

Ob moji javni izpostavitvi teze o pravni primernosti in politični potrebi, da revščino opredelimo za neustavno, so se pojavila predvsem takojšnja in neposredna vprašanja: »Ja, kako pa to uresničiti?« Vprašanje je legitimno. In zahteva odgovor. A pred tem je treba nujno storiti nekaj drugega, primarnega: opredeliti revščino za neustavno.

Zdi se, da je pot do občutenja kančka možnosti, da bi to storila politična oblast, tudi formalnopravno, zelo dolga. A prav zato se mi hkrati zdi potrebno javno razmišljati in javno pozivati k razpravi o tem. Hkrati pa želim vztrajati pri predstavi o tem, da bo konec razprav, ki se nikakor nočejo niti začeti, prav to: opredelitev revščine kot neustavne.

To bi bila močna simbolična potrditev socialnega duha, ki veje iz ustave. In znatna simbolična potrditev vrednote solidarnosti, ki vznika iz socialno prepričljivega in humanistično osredotočenega branja določb ustave o socialnih načelih, pravicah in svoboščinah. Takšna politična samoopredelitev nacije, takšen filozofski pogled na politično organizirano življenje v državi in takšno etično samorazumevanje se zdijo nujen predpogoj za to, da bi se sploh lahko oklenili občutka o tem, da kot nacija jemljemo ustavna načela, vrednote ter pravice in svoboščine resno. Nadvse resno. Kategorično in brezkompromisno. Tudi socialne in solidarnostne.

Kot nacija bi se morali enostavno odločiti, da bo tako. Odločiti torej, da sta socialnost in solidarnost res osrednji vrednoti naše kulturne, politične in pravne identitete. Ozavestiti in ponotranjiti bi ju bilo treba kot skupno(stno) filozofijo življenja. Izvedbeno in delujoče bi ju bilo treba prevesti v motivacijo in merilo vsakodnevnega družbenega početja in navad. Skozi njuno prizmo bi veljalo opazovati, razumeti in uresničevati našo skupnost. Šele potem bi bila res zelo realno mogoča splošna družbena razprava o tem, kakšne in katere konkretne ukrepe moramo kot nacija sprejeti in izvesti, da se bosta socialnost in solidarnost, tako kot pravnost in demokratičnost, prelivali čez vse ravni in skozi vse pore političnega sistema, pravnega reda in družbene realnosti. Verjamem, da bi lahko bila oblastna, formalna opredelitev revščine kot neustavne primeren korak v tej smeri.

Če se to ne stori, bo verjetno še težje prepričati odločevalce, da je treba določbe v ustavi jemati resno in jih tudi neposredno uresničevati – v skladu z možnostmi, ki jih daje njihova umna, socialna, pravična in solidarna razlaga. Te možnosti pa so v besedilu slovenske ustave znatne (in do sedaj še premalo izkoriščene.). V nasprotnem primeru se tudi ne zdi verjetno, da bodo določbe v ustavi o socialni varnosti, socialni funkciji lastnine, sodelovanju ljudi pri upravljanju javnih zadev in podjetij, zaščiti družine in otrok, zaščiti invalidov, varstvu in zagotavljanju dela, zagotavljanju možnosti za primerno stanovanje, varstvu kulturne dediščine, zaščiti okolja, vključno s pitno vodo, ipd., otipljivo in znatno presegle fazo načelnih deklaracij in ideološko-programskih abstrakcij.

Morda tudi UTD?

Umestna bi bila tudi resna in trajajoča družbena razprava o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD). Torej o UTD kot neke vrste dotaciji, ki jo država izplača vsakemu prebivalcu, v obliki rednih mesečnih prejemkov, namenjenih preživetju. Glede na dejstva in dokaze o nezadovoljivem delovanju sistema socialne države te ideje ne gre enostavno zavreči kot utopistično pretiravanje. Vprašanja glede višine UTD in o tem, ali naj bi UTD nadomestil sedanji sistem socialne države in njene socialne transferje, ali bi lahko bil dopolnilo tega sistema, ali pa bi lahko šlo za alternativo socialnim prejemkom, zagotavljajo precejšen manevrski prostor za legitimno razpravo v občem interesu.

1

Ob tako pogostem primerjalnem omenjanju Nemčije, Francije, Italije in Avstrije se povsem pozablja na Finsko, ki je konec leta 2015 zaradi visoke brezposelnosti izbranim državljanom že začela izplačevati UTD – v znesku 550 evrov (povprečna plača na Finskem je 2300 evrov). S ciljem, da bi se po letu dni socialni podvig izkazal za tako uspešnega, da bi UTD v višini 800 evrov prejemali vsi finski državljani. Menim, da bi se v kontekstu socialne države in izobraževalnega sistema morali pogosteje in bolj primerjati s Finsko. Oboje, socialnost in izobraževanje, pa razumem kot splošni civilizacijski prioriteti par excellence.

Dr. Igor Pribac je pred časom primerno poudaril povezavo med UTD in človekovimi pravicami: »Ideja človekovih pravic je dobra, vendar ljudem ne daje realne svobode. Poleg pravice, da nekaj počnemo, potrebujemo za to tudi sredstva. UTD je enoznačno liberalen, antipaternalističen ukrep. To je ukrep realne svobode.« K temu bi dodal, da vsekakor ne le – družbene – svobode kot takšne, ampak prav socialne – politične – svobode, trajno in nujno pogojene s človekovim socialnim, eksistenčnim in storilnostnim dostojanstvom. S tem pa je po mojem mnenju in dejansko bolj mišljena pristna enakopravnost (ki pa jo politično tudi sam razumem kot »enakost«, kot v svojih javnih razpravah poudarja na primer dr. Tonči Kuzmanić). Šele ta omogoča dejansko političnost človeka (enakost političnosti in politično enakost) kot pravnega subjekta in kot – politične – osebe. Nikakor ne le (kot poudarja Kuzmanić) njegove družbenosti. Omogoča mu biti aktivna politična oseba, po Aristotelovo »politična žival«, ne le (ekonomizirano in »postrojezirano«) družbeno bitje, v smislu popredmetenega psevdodržavljana, objekta – potrošnika.

Verjamem, da prihodnji razvoj političnega sistema in družbe mora iti v smeri zagotavljanja več neposredne demokracije. Ta bi morala vznikniti od spodaj navzgor, od lokalnosti, prek regionalnosti, do državnih centrov moči. Tudi tezo o neustavnosti revščine razumem kot odraz ideje o takšni demokratizaciji družbe od spodaj navzgor: ustava, ki je v pravni hierarhiji zgoraj, naj vznika od spodaj navzgor – od slehernega posameznika, ki bo že teoretično lahko v vsakem trenutku aktiven politični subjekt (to danes ni!), ker v nobenem trenutku ne bo soočen z grožnjo revščine.

Vsaj razpravljajmo o tem.