Ustanovitelj züriškega think tanka Gottlieb Duttweiler Institute, »centra za gospodarska in socialnopolitična vprašanja«, bi jih bil vesel. Nič ne bi moglo biti bolj v duhu tega legendarnega družbeno odgovornega podjetnika, ki si je svojo še dandanes največjo švicarsko verigo trgovin na drobno Migros med drugo svetovno vojno »razdelil« z deležniki in jo spremenil v zadrugo, kot to, da »njegov« inštitut organizira pogovor o prihodnosti dela s tako ugledno zasedbo.
Slovenija kot ZDA
Po podatkih slovenskega statističnega urada je število plačanih ur v zadnjem četrtletju v vseh dejavnostih v Sloveniji od leta 1995 do konca lanskega leta naraslo s 313 na 356 milijonov. Toda: v kmetijstvu je padlo za polovico, v rudarstvu za več kot dve tretjini in v predelovalnih dejavnostih za dobro petino. V industriji, motorju slovenskega izvoza in s tem gospodarske rasti, je bilo v zadnjem četrtletju lanskega leta nekaj manj kot 90 milijonov plačanih delovnih ur, v primerljivem obdobju pred dvema desetletjema pa 117 milijonov. Glavnina tega nazadovanja gre pri tem na račun drugega desetletja omenjenega obdobja, saj je bilo plačanih ur v predelovalnih dejavnostih še konec leta 2005 skoraj 112 milijonov. V tem okviru pa so bila najhujša zgolj štiri leta: v zadnjem četrtletju predkriznega leta 2007 je bilo opravljenih celo nekaj več kot 112 milijonov plačanih ur, v primerljivem obdobju tretjega pokriznega leta 2011 pa nekaj več kot 89 milijonov. Celo malenkost manj kot lani torej.
V grobem so ti podatki primerljivi z, recimo, ameriškimi. V primerjavi z letom 1995 se je namreč v predelovalnih dejavnostih število delovnih mest (z okoli 16 milijonov) zmanjšalo za 4,5 milijona, samo po letu 2007 pa za poldrugi milijon. In približno tako kot slovenska tudi ameriška statistika pravi, da so nova delovna mesta v glavnem nastajala v storitvenih dejavnostih, med njimi poleg (v glavnem) razmeroma dobro plačanih informacijskih in finančnih predvsem v gostinstvu, trgovini in podobnih nizkomezdnih (in povrhu pogosto dninarskih oziroma moderno rečeno prekarnih) dejavnostih. Za zelo posplošeno in poenostavljeno ponazoritev teze, da industrijsko delavstvo, s Karlom Marxom rečeno proletariat, v zahodnem svetu izginja oziroma se naglo pavperizira in preobraža, kakor pač izginja in se preobraža delo, toliko številk zadostuje.
Razlogi za to nepovratno strukturno spremembo so precej očitni, čeprav se ekonomisti nemara ne strinjajo, kolikšen je bil vpliv katerega izmed njih in »kaj je bilo prej«. Začeti je mogoče z globalizacijo (in štirimi manjšimi -acijami: financializacijo, liberalizacijo, deregulacijo in fleksibilizacijo), nadaljevati s tehnološkimi spremembami in končati z napačnimi politikami. Ali pa vrstni red obrniti na glavo, kajti marsikdo bi najbrž dejal, da gre v temelju za napačne in zgrešene politike (od prostotrgovinskih sporazumov in, denimo, invalidne uvedbe evra na mednarodni ravni do kratkovidnih in nesposobnih nacionalnih vlad), podložene z nesocialno ideologijo neoliberalizma in politiko kompresiranja davčne progresije (če ne kar odprave določenih davkov) ter okrepljene s propadom »realnega socializma« in razpadom komunističnega (družbeno-vojaško-ekonomskega) bloka.
Globalizacija bi bila v tem primeru posledica, hkrati pa morebiti danes ne bi imel vsakdo v žepu pametnega telefona, umetna inteligenca še ne bi premagala človeka v goju in tudi avtomobili bi bili brez številnih varnostnih pripomočkov (da samovozečih sploh ne omenjamo). Tudi o medsebojnem vplivu med globalizacijo in tehnološkim razvojem za zdaj namreč ne vemo dovolj. In če drži, da globalizacija ni bila »naravna nesreča«, potemtakem nekaj, čemur se v nobeni razsežnosti ni dalo izogniti ali jo upravljati (kar je res), ostane vprašanje, ali in v kakšni obliki – in s kakšnimi posledicami – bi danes o njej govorili, če se Kitajska prav v tem obdobju »ne bi vrnila na planet«, mu poleg Indije ponudila svoje milijardne »rezervne« delovne sile in istočasno povečala povpraševanja po surovinah.
Palica z dvema koncema
Tako ali drugače, Zemlja je danes tudi zaradi globalizacije v celoti vzeto oziroma za več ljudi kot kdajkoli vendarle manj nevaren, manj neprijeten kraj za bivanje kot pred četrt stoletja. Kot navaja lanski nobelovec Angus Deaton v svoji knjigi Veliki pobeg (Great Escape, s podnaslovom Zdravje, blaginja in poreklo neenakosti), je globalizacija omogočila »azijskim delavcem lažji dostop na trge bogatih držav kot kadarkoli in zato lahko opravljajo dela, ki so jih dotlej delavci iz razvitih držav. (...) Če se to dogaja v velikem obsegu, azijske plače rastejo, ameriške in evropske pa padajo, s tem pa se oži prihodkovna neenakost na svetu kot celoti.« Hkrati pa, dodaja Deaton, se oplaja kapital iz bogatih držav, zaradi česar se dohodkovna neenakost v bogatih državah poglablja, na drugi strani pa seveda tudi v najbolj naglo razvijajočih se državah, kakršna je Kitajska, val ne dviga vseh čolnov enako – tudi tam se razlike naglo povečujejo.
Zgolj ekonomsko gledano (če tukaj zanemarimo okoljske, družbene in druge nedvomno pomembne »stranske učinke«) je globalizacija potemtakem palica z dvema jasno razvidnima koncema. Kakor je znižala oziroma znižuje razliko med »povprečnim« kitajskim, indijskim, brazilskim, mehiškim ali slovenskim delavcem na eni in njegovim evropskim, japonskim ali ameriškim kolegom na drugi strani, grobo rečeno med (nižjimi) srednjimi sloji, istočasno povečuje razlike med lastniki kapitala in ponudniki delovne sile na drugi strani. Prvo zlasti radi poudarjajo agenti in glasniki »1 odstotka«, zagovorniki proste trgovine, drugo, povečevanje razlik oziroma zmanjševanje udeležbe dela v distribuciji dodane vrednosti pa njeni nasprotniki, predstavniki »99 odstotkov«.
V grobih orisih je podoba tega povečanja oziroma razlik znana, od Svetovne banke do OECD in od Oxfama do blaginjskega poročila banke Credit Suisse jo rišejo z decili in kvintili, odstotki in seštevki premoženja najbogatejših Zemljanov. Na kratko: »spodnja« polovica človeštva ima (po analizi Credit Suisse) manj kot odstotek vsega bogastva, »zgornji« odstotek sam pa skoraj polovico. Še drugače: vrhnji decil oziroma desetina prebivalstva ima skoraj devet desetin vsega. Številke so po vseh analizah bolj ali manj (ne)zanesljive in bolj ali manj podobne, prav tako se glede na vir ne razlikujejo veliko po ugotovitvi, da neenakost v zadnjem desetletju tako na globalni ravni kot v nekaterih najbolj bogatih državah narašča čedalje hitreje, in bi utegnile ponuditi še manj razveseljivo sliko, če bi bilo vanje (lahko) vključeno tudi tisto, kar kroži skozi davčne oaze oziroma se v njih skriva.
Različne podobe neenakosti
A kar je v bistvu še neprimerno bolj dramatično, je dejstvo, na katerega opozarja Branko Milanović, profesor in nekdanji ekonomist Svetovne banke. Razlike v premoženju niso enake razlikam v dohodkih in te niso enake razlikam v potrošnji. Letošnje Oxfamovo poročilo (na podlagi poročila Credit Suisse in podatkov Svetovne banke) tako navaja, da je v spodnji desetini človeštva, tisti brez neto premoženja, tudi skoraj 100 milijonov prebivalcev – približno osmina vseh – ZDA in Evrope. So torej revni, čeprav niti po dohodkih in še manj po potrošnji seveda niso niti približno v istem »razredu« kot prebivalci podsaharske Afrike, revnih predelov Indije in Latinske Amerike, saj praktično vsi dnevno porabijo več kot desetkratnik znamenitega »dolarja«, ki ga Svetovna banka postavlja kot merilo revščine.
Toda porabijo vse, kar zaslužijo (in še več, ker trošijo na kredit), in če bi iz njihovega premoženja izvzeli lastništvo hiš in stanovanj, bi bilo (po Milanoviću) nenadoma revnih – brez premoženja oziroma celo z negativno »bilanco« – skoraj tretjina Američanov in celo četrtina Nemcev. To so ljudje, s poenostavljeno ponazoritvijo rečeno, ki na videz spodobno živijo, vendar jih v obup spravi že skoraj vsak nepredvideni dogodek, denimo pokvarjeni hladilnik ali, v ZDA, tudi resnejša bolezen ali poškodba. Izguba službe ali dela pa je seveda že prava tragedija.
Tako izostrena slika pomaga k boljšemu razumevanju političnih sprememb zadnjih let, zasuka Evrope in ZDA k desnemu populizmu in k (v manjši meri) novi levi politični alternativi. Ta velika skupina, v bistvu »spodnji« in »srednji« srednji sloj, globalizacijski in v vse večji meri tehnološki »poraženci« so, meni Milanović, tisti, ki projicirajo svojo stisko in frustracijo v Donalda Trumpa, francosko Nacionalno fronto, avstrijske svobodnjake, britanski Ukip in/ali brexit, poljske, madžarske in slovaške nacionaliste in nacionalistične ultrakonservativce, nemški Pegido in AfD, španski Podemos, grško Sirizo ali aktualno in politično še neartikulirano francosko gibanje »nočnih vstajnikov« (nuit debout).
V večji meri kot za ljudi, ki so delo izgubili, in bolj kot za »klasični«, industrijski delavski razred gre tukaj za mlade (različnih izobrazbenih stopenj in profilov), ki spodobno plačanega dela (kaj šele službe za nedoločen čas) morda sploh nikoli ne bodo dobili, in tiste, ki živijo v nenehnem in naraščajočem strahu pred izgubo dela in s tem socialnim nazadovanjem v tekmi s cenejšo človeško (bodisi »čezmorsko« bodisi vzhodnoevropsko bodisi migrantsko) in še cenejšo tehnološko konkurenco. In nenazadnje, druga politična posledica naraščajoče gmotne neenakosti je seveda vedno bolj izključujoči vpliv »1 odstotka« na politično oblast, na to, kdo bo izvoljen, kakšne zakone bo sprejemal parlament in kakšna bo politika vlade.
Na različnih ravneh in v različnih okvirih ima neenakost torej različne podobe. Na globalni ravni so se določene razlike zmanjšale, druge, denimo tudi tiste v primerjavi z večjim delom Afrike, pa povečale. V okviru posameznih držav so se praviloma zmanjšale razlike med skupinami »srednje« polovice, povečale pa razlike tako med skrajnostmi kot tudi v »zgornji« polovici. Slovenija je v pogledu dohodkovne neenakosti, kot je znano, precejšnja evropska posebnost. Merjeno z Ginijevim količnikom se neenakost po podatkih statističnega urada v zadnjem desetletju ni bistveno spremenila (tako »bruto«, z vključenimi socialnimi transferji, kot »neto«, brez njih) in je med najnižjimi na svetu sploh. Še več, v letu najhujšega padca gospodarstva (2009) se je neenakost v obeh primerih celo znižala, nato pa malce zrasla, še najbolj opazno z začetkom gospodarske rasti.
Po manj zanesljivi oceni iz poročila Credit Suisse so v Sloveniji bistveno manj izrazite tudi premoženjske razlike. Dobra desetina prebivalstva naj ne bi imela ničesar, »spodnja« polovica približno šestino vsega premoženja, vrhnja desetina nekako tretjino, srednji štirje decili, od vključno šestega do devetega, pa nekaj manj kot polovico.
Švedska kot ZDA?
Da neenakost ekonomsko ni nujno dobra, se medtem, kot je videti, strinja večina ekonomistov, zaradi njenega poglabljanja
je v skrbeh že tudi IMF, centralni komite mednarodnega kapitalizma. (Da tudi enakost morda ekonomsko in še kako ni vselej koristna, tukaj ne bomo načenjali.) O tem, kje je meja tiste »ekscesivne neenakosti«, ki je po lanskem poročilu kluba najbolj razvitih držav OECD »slaba za rast«, pa je soglasja že precej manj. Vprašanje in odgovori nanj so namreč povezani z vprašanji in odgovori o socialni mobilnosti, torej prehodnosti med posameznimi socialnimi sloji in s tem o »enakih izhodiščnih možnostih« (denimo izobraževalnih), o dostopu do zdravstvenih storitev, o politični (ne)stabilnosti in vseh drugih dejavnikih, ki dolgoročno znižujejo potencialno gospodarsko rast.
Obdobje, s katerim se tukaj ukvarjamo, simbolično uokvirjata dve knjigi. Konec zgodovine Francisa Fukuyame in Kapital v 21. stoletju Thomasa Pikettyja. Skupen jima je izkustveno kakopak nepreverljiv občutek, da se je nanju sklicevalo, ju citiralo in pogosto napačno povzemalo veliko več ljudi, kot ju je bralo (čeprav obstajajo), a tudi dejstvo, da obe govorita o koncu oziroma začetku določenega obdobja. Prva o zmagi liberalne demokracije (in kapitalizma) in koncu drugačnih družbenih formacij, druga o vrnitvi v zgodovino »nepravičnosti« po kratkem, približno polstoletnem obdobju razmeroma enakopravne oziroma socialno znosne delitve novoustvarjene vrednosti. Ta druga socialna pogodba je bila molče in via facti razveljavljena in to dejstvo se danes obrača proti tistim, ki so doslej od tega imeli korist, in hkrati proti sami liberalni demokraciji. Toliko hitreje, kolikor hitreje človeško delo, skozi zgodovino temeljni »koncept« družbenih formacij, za večino preživetvena nujnost, za manjšino z delitvijo in izkoriščanjem dela drugih vir dobička, akumulacije kapitala in konec koncev udobja, izgublja družbeni, ekonomski in socialni pomen.
Drugače rečeno, čedalje več dodane vrednosti ni odvisno od človeškega (fizičnega in/ali rutinskega, pa tudi že kognitivnega) dela, umetna inteligenca in roboti so še cenejši od še tako poceni delavca. Brez političnih protiukrepov se bo gmotna neenakost z vsemi posledicami (deloma še vedno nepredvidljivimi, vsekakor pa nobeno izmed njih pozitivno) zato le še stopnjevala. Vendar je malo verjetno, da bi jih lahko socialna država v svoji sedanji organizaciji in na dosedanje načine sploh še blažila, gotovo pa jih bo vedno manj učinkovito. Že če pogledamo samo pokojninski sistem (pri čemer pokojnine po sedanji opredelitvi seveda niso socialni transferji): nobeno podaljšanje delovne dobe in upokojitvene starosti doslej nikjer ni spremenilo padajočega količnika med številom zaposlenih, vplačevalcev v pokojninsko blagajno, in številom prejemnikov pokojnin, prav tako pa zaradi stagnacije ali celo nazadovanja (za davkarijo neizmuzljivih) dohodkov aktivnega prebivalstva ni preprečilo realnega znižanja pokojninskih prejemkov za vsako naslednjo generacijo. Z drugimi besedami, kot pravi ena od projekcij: čez štiri desetletja bo raven neenakosti na Švedskem enaka današnji v ZDA.
Med dvema knjigama
In kaj ima z vsem povedanim opraviti uvodoma omenjena druščina, ki se bo po mednarodnem prazniku dela zbrala v Zürichu? Visokokaratni in svetovnonazorsko različni udeleženci pogovora o prihodnosti dela bodo razpravljali o zamisli, ki resda ni nova, a doslej zanjo morda, marksistično rečeno, proizvajalne sile niso bile dovolj razvite in se zlasti zato ni uveljavila. O helikopterskem denarju, vendar drugačnem od tistega, kot ga bodo morda kmalu – iz malodane istih razlogov – začeli »metati« centralni bankirji. O univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), brezpogojnem (recimo neodvisnem od dela) »socialnem transferju«, zadostnem za preživetje vsakega državljana. Koncept je brez dvoma radikalen in kot takšen gre čez tradicionalne ideološke ločnice. O nečem podobnem je (če odštejemo razsvetljenske filozofe, kakršna sta bila Thomas Paine in John Stuart Mill, na določen način tudi sam Adam Smith) razmišljal že John Maynard Keynes in kasneje njegov doktrinarni antipod Milton Friedmann, zanj se ogreva Silicijeva dolina in veliko levičarskih ekonomistov in sociologov, z njim se strinjajo libertarni, če hočete neoliberalni možganski trusti, nasprotuje pa mu za zdaj večina (še preostalih) sindikatov. (V Sloveniji je bil njen »praglasnik« v začetku prejšnjega stoletja Janez Evangelist Krek, skoraj stoletje kasneje jo je teoretsko utemeljil Veljko Rus v knjigi Socialna država in družba blaginje, komunisti pa zanjo ob vseh eksperimentih z lastnino in njenim samo-upravljanjem nikoli niso imeli posluha.)
Razprava v Zürichu seveda ni pomembna zato, ker bodo Švicarji čez dober mesec dni, 5. junija, na referendumu odločali o (morebitnem) vpisu UTD v ustavo, temveč zato, ker o univerzalnem temeljnem dohodku ne bodo govorili zgolj »na pamet«. GiveDirectly, pred slabimi sedmimi leti ustanovljena, v resnici pa šele pet let delujoča in majhna človekoljubna organizacija, že ves čas namreč počne prav to – brezpogojno deli denar – ter z ekonomisti, sociologi in psihologi z uglednih ameriških univerz (med njimi je najbrž najbolj znan Abhijit Banerjee z univerze MIT) spremlja učinke tega početja.
Gre za doslej največji in hkrati dolgoročni »poskus« z UTD, ki naj bi ovrgel predvsem precej razširjeno prepričanje, da »obdarjeni« z denarjem ne bodo počeli nič pametnega. Nasprotno, kažejo dosedanje analize, v Keniji in Ugandi ljudje, ki od GiveDirectly dobivajo denarna nakazila neposredno na mobilne telefone, v prepričljivi večini še kako pametno vlagajo: v prehrano in izobrazbo otrok, v zdravje, v svojo kmetijsko proizvodnjo ali obrt itd., zaradi česar so oplemenitili dobljeni denar ter živijo bolj zdravo in manj stresno: praktično nihče zaradi denarja, s katerim bi lahko celo preživel, ni nehal delati.
Pilotski projekt GiveDirectly v Afriki medtem ni več edini. Nekaj manjših podobnih poskusov z UTD poteka tudi v Latinski Ameriki, politične razprave o tem, da bi z njimi začeli pilotsko, pa potekajo tudi na Finskem, Nizozemskem ter v Franciji in Kanadi. Sredi precej vsesplošnega pesimizma, dolžniške krize, deflacijske nevarnosti, sekularne stagnacije oziroma gospodarske ne-rasti, trdovratne brezposelnosti oziroma dninarskega prezaposlovanja ter vse bolj obupanih in nesmiselnih poskusov centralnih bank, da bi spodbudile kreditiranje in porabo, se to sliši kot utopična zamisel. Toda – je bolj ali manj utopična kot, recimo, zamisel o splošnem pokojninskem zavarovanju pred 140 leti? Če se malodane na vsakem koraku soočamo s tistim, kar je Keynes pred sto leti predvidel (za razvite države) v eseju Ekonomske možnosti za naše vnuke, namreč vedno manjšo potrebo po človeškem delu spričo tehnološkega razvoja, potem morebiti drži tudi, da lahko začnemo razmišljati o tem, da bi opustili »družbene navade in ekonomske prakse, povezane z distribucijo blaginje ter ekonomskih nagrad in kazni, ki jih zdaj vzdržujemo za vsako ceno ne glede na to, kako neprimerne in nepravične so same po sebi, ker so pač neizmerno koristne za akumulacijo kapitala«. Končno svobodni, dodaja Keynes.
In če je to utopija, jo je, navsezadnje, treba misliti prav v časih, ko se vsenaokrog vsiljujejo zgolj distopije.
