»V gorah je trenutno kopno in sončno, na prvi pogled podobno kot v dolini,« razmere opisuje strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije (PZS) Matjaž Šerkezi. »Marsikje pa naletimo na zaplate snega, ki še zdaleč niso nedolžne. Sneg, ki se čez dan tali, ponoči pomrzne in prečenje takšnega terena zjutraj brez cepina in derez je lahko usodno.«
Prav takšne razmere so botrovale zadnjemu zdrsu, ki se je pred dvema tednoma končal s smrtjo planinke. V letošnjem letu je v slovenskih gorah umrlo že deset ljudi, helikopterska enota pa je posredovala že 95-krat, navaja Igor Potočnik, predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije.
Največkrat je za nesrečo kriv zdrs
»Vzrok za nesrečo v gorah je največkrat zdrs, ki je posledica neprimerne opreme, nepripravljenosti, zmanjšane pozornosti, precenjevanja svojih sposobnosti...« našteva Potočnik. »Gore so specifično okolje, kjer lahko vsaka pomanjkljivost stane življenje, polovičarstva ne poznajo,« še opozarja in dodaja, da se je največ nesreč v prvi polovici leta zgodilo v Kamniško-Savinjskih Alpah, v visokih dinarskih planotah in v bohinjskih gorah.
»Veliko ljudi se v gore odpravi po trenutnem navdihu. Ne pripravijo se na pot, vzamejo premalo vode, od doma se odpravijo prepozno, da bi se izognili vročini in popoldanskim gorskim nevihtam,« opaža Potočnik. »Ljudje pozabljajo, da je planinski izlet sestavljen tudi iz spusta, da ni pomemben le vzpon. Pot navzdol je še posebno nevarna, saj smo utrujeni in nam popušča koncentracija.« Med tistimi, ki potrebujejo pomoč reševalcev, je vsako leto največ domačinov, sledijo jim Hrvati, Nemci in Poljaki.
Zanimive podrobnosti razkrivajo podatki o strukturi poškodovancev v slovenskih gorah. Največ jih je starih med 20 in 29 let, sledijo pa jim tisti med 50. in 59. letom. »V prvo skupino spadajo mladi, ki iščejo adrenalin, v drugo pa ljudje, ki bi jim lahko prisodili drugo puberteto. Gre za posameznike, ki imajo občutek, da so v življenju nekaj zamudili in morajo to čim prej nadoknaditi,« opaža Potočnik. Ne le, kaj imamo v glavi, odločilnega pomena je tudi, kaj oblečemo in spravimo v nahrbtnik. »Tudi primere z visoko peto srečujemo,« priznava Šerkezi.
Vse manj ljudi helikopterju maha v pozdrav
Prav zato gorski reševalci, policija in PZS stavijo na preventivo. Vodja gorske enote policije Robert Kralj se zaveda, da največ nesrečam v gorah botruje mešanica visokih pričakovanj posameznikov in pomanjkanje izkušenj. Naj bodo previdni, jih bodo po planinskih stezah opozarjale tudi policijske patrulje. Preventive so se lotili tudi v Triglavskem narodnem parku (TNP). Opažajo, da vse več ljudi želi obiskati Triglav, zato obiskovalce opozarjajo, naj si za tako zahtevno turo zagotovijo gorskega vodnika, vodene pohode iz različnih izhodišč (Bohinj, Trenta, Krma...) pa med poletno sezono pripravljajo tudi sami.
Triglav je očitno gora, na katero se ljudje razmeroma dobro pripravijo, opaža Mojstrančan Franjo Potočnik, ki je vrh obiskal več kot tisočkrat, po čemer je tudi zaslovel. Med svojimi pohodi redko naleti na nevedneže ali slabo opremljene pohodnike.
Podobno pa so se ljudje v zadnjih letih navadili tudi, kako se morajo obnašati, ko v hribih zaslišijo zvok helikopterja. »Vse manj je tistih, ki nam mahajo v pozdrav, vse bolj se zavedajo, da nam z mahanjem ljudje signalizirajo, kje je tisti, ki mu hitimo na pomoč, saj običajno njegove natančne lokacije ne poznamo,« opaža Kralj. Nesrečo v gorah je treba sporočiti na telefonsko številko 112. »Povedati je treba, kaj se je zgodilo in čim bolj točno opisati, kje je ponesrečenec. Dobro je tudi pustiti telefonsko številko za morebitne dodatne informacije. Ponesrečenca nikoli ne smete pustiti samega, temveč je treba ob njem počakati reševalce.« Vsi vpleteni si prizadevajo, da bi čim bolj skrajšali čas od klica na pomoč do stika s ponesrečencem. Vendar pa je to ob množici klicev na pomoč težko. Helikopter se na primer poleti odpravi tudi na sedem intervencij na dan.
