»Govorila sva o vsem mogočem. O avtomobilih, starših, ljubezni. O vsem, samo da mi ne bi 'pobegnil',« se je reševanja mladega taksista in njegove potnice, ki ju je dvajsetega februarja zasul zemeljski plaz pri cementarni v Trbovljah, včeraj spominjal Samo Stariha, eden izmed 20 trboveljskih gasilcev, ki so za posredovanje v ekstremnih razmerah od združenja poklicnih gasilcev prejeli odlikovanja za požrtvovalnost. Neskončno dolgi dve uri in pol je podpiral glavo mlademu Trboveljčanu Danijelu Gušatoviću. Njegovega pasata je ogromna skala stisnila ob škarpo cementarne. Med reševanjem je dvakrat padel v nezavest in Stariha ga je moral buditi. »Takrat sem razmišljal samo o tem, da bi še enkrat videl svojo mamo. Pa tudi če je potem konec, samo mamo,« je iskreno in brez lažnega mačizma priznal Gušatović. Na berglah je včeraj prišel čestitat gasilcem, ki so mu rešili življenje in nogo, kjer je utrpel hud odprt zlom. Normalno bo lahko hodil najverjetneje šele nekje ob obletnici februarske nesreče.
V hrib ne želi niti pogledati
Skupaj z Ireno Žener iz Radeč, ki jo je Gušatović na sobotno jutro pobral na železniški postaji in peljal v službo, se je včeraj spominjal, kako je nenadoma počilo in se stemnilo. Naslednja stvar, ki se je spomni, je, kako sta bila zasuta s plazom. Obraz in roke je imel okrvavljene, v avto pa je tekla voda. Ob plazu se je namreč pretrgala glavna cev vodovoda, ki oskrbuje Trbovlje.
Ob posnetku plazu, s katerim so gasilci predstavili potek reševanja, so se Ženerjevi, ki jo je v nesreči odnesla brez hujših poškodb, ulile solze: »Še danes ne morem gledati v hrib. Ko se peljem mimo, ne gledam gor. Sprašuješ se, zakaj se je zgodilo ravno tisto sekundo.«
Ponesrečenca sta imela za gasilce le pohvalne besede. Kako tudi ne, saj je bil končni epilog v danih razmerah idealen. Ženerjevo so rešili, čim so avtomobilu odrezali streho, na koncu pa jim je uspelo izvleči tudi povsem ukleščenega in hudo poškodovanega Gušatovića.
Improviziranje ob nadležni hupi
V reševalni akciji so sodelovali poklicni in prostovoljni trboveljski gasilci, ki so morali zelo improvizirati in kombinirati izkušnje in teorijo. S potopnimi črpalkami so črpali vodo iz avtomobila, da so imeli kam namestiti hidravlično orodje, pa so prinesli celo lesen tram. Prostora je bilo malo, kljub temu pa jim je po težkih mukah uspelo dovolj razpreti izmaličeno pločevino, ki sta jo stiskala skala in na tisoče kubikov zemlje in manjšega kamenja, da so Gušatovića osvobodili.
Vmes se je že začelo govoriti, da mu bodo morali nogo morda celo amputirati, vendar gasilci za ta scenarij niso želeli niti slišati. Prav tako so hitro pozabili, da se lahko z brega odtrga še kakšna skala. Na srečo se je po hribu vsake toliko časa usulo le malo kamenja.
Za nameček niso mogli odklopiti akumulatorja, saj je bilo do njega nemogoče priti. Zato je bila nevarnost še večja. Nekaj časa se je prav zaradi akumulatorja iz motorja močno kadilo, približno dvajset minut pa jih je motila tudi nadležna hupa avtomobila. Od njega ni ostalo praktično nič, kljub temu pa še vedno več kot v primeru, da bi bil taksist Dani sekundo hitrejši ali počasnejši. Prtljažnik avtomobila je skala denimo dobesedno odnesla.
