Včeraj je potekel desetdnevni rok za posredovanje mnenj, predlogov in dopolnil k osnutku ustavnega zakona o zaščiti pravice do pitne vode v ustavi, ki mu je parlamentarna ustavna komisija konec letošnjega maja – tri leta po prvih pozivih – vendarle prižgala zeleno luč za začetek postopka. Prispelo je 21 stališč, ki ustavno zaščito pitne vode podpirajo. Ločeno negativno mnenje je spisal le član posebne strokovne skupine pravnikov dr. Marko Kambič.
Ob skupini pravnikov s prvopodpisano predstojnico katedre za mednarodno pravo dr. Vasilko Sancin na čelu, državnem svetu, Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in Jožefu Jarhu so večino, kar 15 sklepov podpore, prispevale občine, in sicer Ravne na Koroškem, Slovenska Bistrica, Slovenj Gradec, Cerkno, Kamnik, Zagorje ob Savi, Kostel, Jesenice, Komen, Prebold, Ajdovščina, Križevci, Kobarid, Nova Gorica, in Slovenske Konjice.
Zaščititi pitno vodo ali vse vire
Vse z izjemo zadnjih štirih se niso zavzele zgolj za ustavno zaščito pitne vode, temveč so šle še dlje in so podprle peticijo civilne iniciative Za Slovenijo in svobodo, ki želi v ustavi zaščititi vse vodne vire v Sloveniji. To bi pomenilo, da sta voda in dostop do nje splošni in temeljni pravici za vsakogar, da so vse površinske in podzemne vode ter vodni tokovi na slovenskem ozemlju javno dobro, za katerega mora skrbeti in ga varovati država, da vode ni mogoče obravnavati enako kot drugega blaga, da vodnih virov ni mogoče privatizirati in da vodni viri prednostno služijo neprofitni oskrbi prebivalstva z vodo.
Peticijo civilne iniciative je podpisalo več kot 50.000 državljanov, toda pravni strokovnjaki se bojijo, da bi bila takšna zaščita vseh vodnih virov zaradi številnih in raznolikih rab vode – ob pijačarski industriji so tu še energetika, pristaniška dejavnost, turizem... – izredno težavna, če ne celo nemogoča.
Po Južni Afriki, Urugvaju in Slovaški tudi Slovenija?
Bi pa Slovenija že z zaščito pitne vode v ustavi postala šele četrta država na svetu, ki je dostop svojega prebivalstva do te življenjsko pomembne dobrine zaščitila v najvišjem nacionalnem pravnem aktu. Doslej so to storile Južna Afrika, Urugvaj in Slovaška, je pionirsko vlogo Slovenije izpostavil nekdanji ustavni sodnik in vodja strokovne skupine, dr. Lojze Ude, ki je na prošnjo ustavne komisije spisala pravno mnenje o predlagani dopolnitvi ustave.
Dopolnitev je državnemu zboru sicer pred dobrim letom dni predlagala skupina poslancev s prvopodpisano Alenko Bratušek na čelu, ker so prvotno poslansko pobudo Braneta Golubovića in somišljenikov iz leta 2014 ustavile predčasne volitve. Parlamentarna ustavna komisija v novi sestavi pa je pred odločitvijo o začetku postopka najprej zahtevala mnenje pravnih strokovnjakov, ki so ga marca letos spisali dr. Franc Grad, dr. Rajko Knez, dr. Marko Kambič, dr. Janez Pogorelec, Martin Ivan Rahten, Maja Štefančič in dr. Lojze Ude.
Dr. Ude je v imenu skupine pojasnil, da ustava dobičkonosno koriščenje naravnih bogastev vključno z vodnimi viri omogoča tudi tujcem, a pod pogoji, ki jih določa zakon. Ta zdaj naravne dobrine opredeljuje kot javno last, oskrbo prebivalstva s pitno vodo pa kot javno službo, a zakon je mogoče spremeniti hitro in predvsem lažje kot ustavo. »Po naših in tujih ekspertizah lahko pričakujemo velike ekonomske in politične boje za izkoriščanje vodnih virov, zato bi bilo dobro, da se naša država pripravi,« je naklonjenost strokovne skupine izrecni zaščiti pravice do pitne vode tudi v ustavi utemeljil dr. Ude.
Eno ločeno mnenje
Ločeno mnenje je državnemu zboru posredoval zgolj dr. Kambič, ki je ocenil, da obstoječa zakonska zaščita zadostuje. Hkrati pravnik nasprotuje ideji, da bi zasebnikom in tujcem preprečili izvajanje oskrbe prebivalstva s pitno vodo po tržnih zakonitostih.
A večina parlamentarnih poslancev ne deli njegovega mnenja. Pobudo so doslej podprli v vseh parlamentarnih strankah z izjemo opozicijske SDS, ki pa je kljub oceni, da pravico prebivalstva do pitne vode dobro ščiti že obstoječa zakonodaja, obljubila, da zapisu v ustavo ne bo nasprotovala.
