Čeprav v Sloveniji ni slišati nasprotovanja zapisu pravice do pitne vode v ustavo, je predlog zapisa za več kot pol leta obtičal v državnem zboru. Poslanci v parlamentarni ustavni komisiji so želeli pred nadaljevanjem postopka pridobiti mnenje skupine pravnih strokovnjakov. Dr. Franc Grad, dr. Rajko Knez, dr. Marko Kambič, dr. Janez Pogorelec, Martin Ivan Rahten, Maja Štefančič in dr. Lojze Ude so po osmih mesecih tehtanja dopolnitev ustave zdaj podprli, toda njihov predlog besedila novega 70.a člena očitno ni najbolj dodelan.
Vsak naslednji stavek spornejši
Po njem bi vsakdo dobil pravico do pitne vode, oskrba prebivalstva oziroma gospodinjstev z vodo pa bi imela prednost pred katero koli drugo rabo. Po oceni prodekanje in predstojnice katedre za mednarodno pravo na ljubljanski pravni fakulteti dr. Vasilke Sancin nepotrebne dvome ustvarja že takšno širjenje oskrbe z vodo s prebivalcev še na gospodinjstva. Nedvomno pa je za sourednico julija lani objavljene študije o tej temi problematično določilo, da vodni viri, ki služijo oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev, niso tržno blago. »S sklepanjem a contrario to pomeni, da so vsi preostali vodni viri tržno blago. Takšna določba je izjemno problematična. Poleg tega vključuje le vodne vire, ki že služijo oskrbi, ne pa tudi tistih, ki bodo to funkcijo morda opravljali v prihodnosti,« je na okrogli mizi Inštituta za vode ta teden opozorila dr. Sancinova.
Neposrečen je po njenem mnenju tudi zadnji del novega člena ustave, po katerem bi oskrbo z vodo država zagotavljala prek neprofitne javne službe. »Strokovna skupina ni dobro opredelila neprofitne javne službe. Pravna fakulteta je v študiji ugotovila, da neprofitna javna služba ne bo preprečevala nadaljnjega podeljevanja koncesij za oskrbo prebivalstva z vodo zasebnim podjetjem. Torej ne bomo dosegli namena zapisa te pravice v ustavo,« se je prodekanji pridružil Brane Golubović, nekdanji poslanec Pozitivne Slovenije in prvopodpisani pod poslansko pobudo za zapis pravice do pitne vode v ustavo iz leta 2013, ki so jo ustavile predčasne volitve.
Bolje je ne podpisati sporazumov
Zapis pravice do pitne vode v ustavo je sicer po mnenju pravnikov dobrodošla dodatna varovalka pred napadalnim mednarodnim kapitalom, od katerega lahko pričakujemo nove pritiske v zvezi z liberalizacijo oskrbe z vodo in prepustitvijo te zdaj pretežno javne službe zakonom trga. Da oskrba s pitno vodo ne bi postala del kravjih kupčij in žrtev dogovorov, kot so tudi aktualna pogajanja o prostotrgovinskem sporazumu med EU in ZDA (TTIP) ter med EU in Kanado (CETA) ali pogajanja o mednarodni trgovini s storitvami (TISA), se je za zapis pravice do vode v slovensko ustavo zavzel tudi evropski poslanec Igor Šoltes.
Toda kanadska aktivistka in nekdanja svetovalka za področje voda v Združenih narodih Maude Barlow je med svojim obiskom v Sloveniji ta teden opozorila, da slovenska ustava vode ne more v vseh primerih zaščititi pred spornimi sporazumi, ker je hierarhično pod njimi. »Bolje bi bilo, če prostotrgovinskih sporazumov, kot so oblikovani zdaj, sploh ne bi podpisali,« Sloveniji in preostali Evropi na podlagi izkušenj svoje lastne države svetuje Kanadčanka. »Trenutno se v Kanadi soočamo s skupno 1,75 milijarde evrov težkimi zahtevki ameriških podjetij po odškodnini, ker smo spreminjali predpise v njihovo škodo. To sicer država lahko stori, a mora tujemu podjetju – domačemu ne – potem plačati odškodnino, pa čeprav gre za primer, ko država ugotovi, da je določena kemikalija rakotvorna, in jo zato prepove,« razkriva Maude Barlow o osnovnem mehanizmu delovanja omenjenih prostotrgovinskih sporazumov. Več o tem, kako lahko vplivajo na slovensko oskrbo z vodo, si lahko preberete v intervjuju z njo, ki bo v Dnevniku objavljen v naslednjih dneh.
