Intervju z Robertom Rennerjem: Lavillenie je še nedosegljiv, cilj je skok prek 580 centimetrov

Kje pa, še zdaleč ne. S skokoma na manjših višinah sem pokazal, da sem na začetku sezone dobro pripravljen. Za nov osebni in državni rekord se mora sestaviti v celoto več dejavnikov. Tokrat so bili vsi trije poskusi solidni, kar je premalo za uspeh na takšni višini. Skok mora biti odličen, skoraj brezhiben, kar pa v Novi Gorici ni bil. Veseli me tudi, da sem imel priložnost skakati na 572 cm ter si pridobil nove izkušnje.

To je odvisno od številnih dejavnikov. Osebni rekord sem dosegel na lanskem svetovnem prvenstvu v Pekingu. To pomeni, da lažje iz sebe iztisnem maksimum, če je konkurenca najboljša na svetu. Na domačih tekmovanjih večinoma skačem sam proti sebi, zato je postavljanje mejnikov težje. V Novi Gorici bi denimo za nov rekord potreboval tršo palico. Do tega spoznanja sem prišel šele po zadnjem spodletelem poskusu. Verjamem, da lahko preskočim tudi 580 cm. Moja največja želja je, da bi dosegel svoje mejnike na največjih tekmah, saj bi to pomenilo, da se bom vračal domov zelo nasmejan.

Zelo. Še posebno z Ostravo, kjer sem zaostal zgolj za ta čas najboljšima skakalcema ob palici – olimpijskim prvakom Francozom Renaudom Lavillenijem in aktualnim svetovnim prvakom Kanadčanom Shawnacyjem Barberjem. Sezona se za zdaj odvija, kot sem si želel. Lepše bi bilo le, če bi čim prej izboljšal državni rekord ter si priboril več nastopov na največjih mitingih na svetu.

Gre za skupek številnih dejstev. Ko sem v zimskem obdobju videl, da je norma za nastop na svetovnem dvoranskem prvenstvu postavljena tako visoko, da jo bom težko dosegel, sem se kmalu osredotočil zgolj na sezono na prostem. Zanimivo je, da sem najboljši rezultat dosegel v Ostravi, potem ko sem pred tem izvedel le en skok s polnega zaleta. Na treningu nisem niti enkrat preskočil niti petih metrov in pol. Na tekmo sem šel brez pričakovanj, znašel sem se v bazenu z najboljšimi. In se očitno dobro znašel.

Še vedno grem jaz prvi do njega in ga pozdravim. Mislim, da je tako tudi prav. Ko sem se lani na svetovnem prvenstvu v Pekingu uvrstil v finale, mi je Lavillenie prikimal z glavo, da sem na pravi poti. Kaj več za zdaj od njega nisem doživel. Potrudil se bom, da si me bo bolj zapomnil.

Nedvomno. To je moj cilj. Lavillenie je v tej sezoni sicer konstanten, a ne dosega višin, ki bi ga zadovoljile. Toda s 580 ali 583 cm, kolikor v povprečju skoči na tekmah, je zame še nedosegljiv.

Seveda si želim, da bi bil v Amsterdamu čim boljši ter dosegel dober rezultat. Evropsko prvenstvo se po veličini ne more primerjati z olimpijskimi igrami, ki so največje tekmovanje. Vsak športnik mora stremeti k temu, da je na njih najboljši. Zato je Rio moj glavni cilj sezone.