Obdobje v APZ Toneta Tomšiča je bilo zame eno najlepših, ob študiju na akademiji je bilo to tisto pravo praktično izobraževanje. Kuret mi je dal prvo dirigentsko znanje, hkrati pa me je spodbujal k skladanju in moje skladbe z zborom tudi izvajal; z vsako izvedbo sem se nadgrajeval. Hkrati sem se zavedel, kako pomembne so izvedbe sodobne glasbe, novih del. S tem se širi obzorje poslušalcem, dviga se kakovostna raven glasbene produkcije, mladi pa lahko nadgrajujejo znanje in se promovirajo.
Bil sem mentor že mnogim mladim, denimo Nani Forte, Andreju Makorju, v zadnjem obdobju pa Tinetu Becu in Mateju Kastelicu, ki pojeta v komornem zboru KGBL. S tem zborom smo zmagali na zadnjem vseslovenskem tekmovanju Naša pesem, sicer pa smo letos izvedli že deset novih skladb, napisanih posebej za nas. Projekt smo poimenovali Slovenska sakralna glasba, vanj pa smo se povezali študentje, profesorji in skladatelji. Pred dvema letoma sta nastala še dva podobna projekta, Tebe pojem – pravoslavna zapuščina primorskih skladateljev z APZ Univerze na Primorskem in zgoščenko Fantazije z avtorsko glasbo Andreja Makorja.
Kako se danes komponira zborovska glasba?Skladatelj Uroš Krek je nekoč dejal, da je pisanje za zbor podobno pisanju za godalni kvartet – nobene vrzeli, ki si jo naredil, ne moreš zbrisati ali prikriti, vse se sliši. Zbor je treba voditi linijsko, do kompleksnih struktur. Pisati za zbor je praktično tako, kot bi pisal za orkester. Ne pišemo več klasičnih štiriglasnih stavkov, ampak iščemo barve, glede na vsebino besedila izrabljamo vse možnosti, ki nam jih pevski aparat ponuja. Dobro je, če si izkusil vokalno glasbo kot pevec v dobrem zboru ali kot dirigent.
Kako obsežen je opus slovenske koncertne sakralne glasbe?Koncertna sakralna glasba ni namenjena bogoslužju, temveč koncertnemu odru, saj je pisana kompleksnejše in za cerkvene zbore pretežko. Le malo je skladateljev, ki so se tej zvrsti pri nas posvečali, morda nas je zdaj malo več. Na meni je pečat pustil Krekov psalm Desiderium exsulis. V mojem opusu je sicer približno enako razmerje med posvetnimi, sakralnimi in ljudskimi skladbami. S sakralno glasbo sem se spopadel že v študijskem obdobju, svoj prvi sakralni album Praeparate corda vestra sem posnel s Komornim zborom Ave, nastaja pa že drugi, najverjetneje ga bom posnel drugo leto z Zborom sv. Nikolaja iz Litije.
Sakralna glasba mora ob vsebinski povednosti imeti tudi duhovno dimenzijo. Izhajam iz vere, upanja in ljubezni, kontraste pa iščem v navdušenju in veselju. Skladbe so zato lahko tudi lahkotnejše, živahnejše, na takšne skladbe zbori vedno čakajo. S to glasbo sem se tudi odmaknil od ekspresionističnega dojemanja teksta in barv, ki sem jih uporabljal pri uglasbitvah slovenskih pesmih, saj so pri latinskih besedilih zvok, barva in ritem, ki izhaja iz jezika, drugačni. Spopadel sem se tudi z angleščino v sakralnih tekstih, pa s pravoslavno glasbo, pri kateri sem se skušal odmakniti od zahodnoevropske zvočnosti in pogledati v slovansko dušo. Zanimiva izkušnja je bila pisanje skladbe Ela za bolgarski zbor.
Mednarodna zborovska scena se zdi zelo razgibana. Kako je vam uspelo prodreti vanjo?Zborovski svet je zelo odprt, veliko ljudi želi spoznati našo glasbo, a smo promocijsko premalo prodorni. Pri glasbenikih instrumentalistih ne vidim tolikšne povezanosti in radovednosti, kot je na zborovski sceni. Včasih je dovolj, da le objavljaš posnetke na youtubu. Ljudje zelo hitro navežejo stike, z menoj ali mojim založnikom založbo Astrum, in hočejo note, posnetke še drugih skladb. Velik uspeh sem denimo doživel z Misso brevis, ki so jo izvajali v Italiji, Bolgariji, na Češkem, v Izraelu, na Finskem, Poljskem, v Ameriki. Z izraelskim zborom se ta hip dogovarjamo za večji skupni vokalno-instrumentalni projekt v hebrejskem jeziku pod naslovom Genesis. Kar nekaj izvedb pa sem v zadnjem času doživel v Ameriki, tam trenutno pričakujem prvo izvedbo skladbe He wishes for the cloths of heaven z zborom Salt Lake vocal artists in dirigentom Bradyjem Allredom.
Kakšni so honorarji za zborovske skladbe?Pri nas so mizerni, okoli 300 evrov za skladbo, dolgo do pet minut, v tujini pa se začnejo številke pri 700 evrih pa vse do 5000 evrov pri uveljavljenih imenih. Pri nas je v veljavi nekakšen »cenik«, namesto dejanske subvencije kulturnega ministrstva, projekti in avtorji se ne vrednotijo po kakovosti. Skladatelj si mora najprej nekje zagotoviti osnovno plačo, da preživi, medtem ko izmenjava med skladateljem in zborom velikokrat ostaja na prijateljski podlagi. Zadnji dve avtorski zgoščenki sem financiral sam, čeprav gre seveda zahvala tudi Slovenskemu komornemu zboru in Komornemu zboru Ave, vseeno pa sem moral to razumeti kot vložek v lastno promocijo.
