Politična moč je, ko gre za prepoved abortusa, vselej surova politična moč moških, ne glede na to, koliko žensk se jim pridruži. Zaradi bioloških dejstev namreč moški, ko gre za splav, vselej odločajo o tujih telesih in tujih življenjih; semenčica pač ni življenje oziroma je življenje, kolikor je življenje vsaka človeška celica. O sebi pri opredeljevanju do splava odločajo le ženske v rodni dobi. Edina mogoča, vsaj do neke mere še etična oblika referenduma, ki se nam pelje na Primčevi politikantski vpregi, bi bil torej referendum o ženskah za ženske.
Da na čelu novega gibanja, ki si je za nalogo zadalo »varovati življenje od spočetja do smrti«, stojita moški in ženska, ki na referendumu ne bi odločala o sebi, je simptomatično. Pri abortusu se, kot kaže, vedno znova potrdi, da je spoštovanje življenja le kulisa za druge motive. Na primer za retradicionalizacijo družbe, kar je pripraven in delujoč način za vračanje že odvzetih privilegijev vladajočemu spolu in instituciji, ki jo moti rastoča družbena moč žensk. Na Hrvaškem je denimo z novo vlado v polnem teku. Nedavnega Pohoda za življenje se je v Zagrebu udeležilo 15.000 ljudi, med njimi tudi žena premierja Oreškovića, ki ni skrivala svojih prolife stališč. Kler se pospešeno zajeda v vse pore družbe. Bogoslovno fakulteto na primer na perfidne načine združujejo s filozofsko fakulteto. Minister za izobraževanje, znanost in šport Predrag Šustar pa verske razlage nastanka vesolja epistemološko postavlja na enako raven kot znanstvene razlage…
Ne glede na povedano je vprašanje, kaj, če sploh, smemo storiti fetusu, legitimno etično vprašanje. Ni se mogoče delati, da ne vemo, da bomo z abortusom odrekli možnost obstoja človeški osebi. Ni se mogoče ne vprašati, ali z abortusom fetusu povzročamo trpljenje. To drugo je tudi zapleteno znanstveno vprašanje, zapleteno toliko bolj, ker ga ni mogoče povsem ločiti od interesov in prepričanj raziskovalcev. Težava je v tem, da je v javnih debatah nemudoma zlorabljeno že samo priznanje legitimnosti tovrstnih vprašanj. Postavljati si jih v razmerah, ko dialog nadomešča brezskrupulozni politični boj, je zato po mnenju nekaterih približno tako smiselno, kot se sredi vojne spraševati, ali ni ostrostrelec na nasprotni strani ulice vendarle dober mož in oče. Kaj torej preostane tistim, ki v splavu ne vidimo le človekove pravice – kot tako so splav januarja letos opredelili tudi v OZN – temveč tudi zahtevno etično vprašanje?
V prvi vrsti je treba vztrajati pri stališču, da tako kot vojna ni pot do miru, prepoved abortusa ni pot do spoštovanja življenja. Tja enostavno ne pripelje. Številne raziskave po svetu so na primer pokazale, da prepoved žensk v stiski nikoli ne odvrne od splava. S prepovedjo se povečajo le možnosti, da se revne ženske prepustijo mazačem in tako ogrozijo sebe in svoje otroke. Če bi zagovornikom prepovedi abortusa res šlo za spoštovanje življenja, za etični imperativ torej, bi se zavzeli za vse oblike pomoči ženskam, da bi te zanosile želene otroke. Agitirali bi za več spolne in ljubezenske vzgoje v šolah, za še bolj dostopno kontracepcijo, več ginekoloških svetovalnic za mlade in za enakopravno delitev dela pri negi otrok – namesto da mitizirajo matere in stereotipizirajo očete. Zavzemali bi se torej za vse tisto, zaradi česar je zlasti po zaslugi socializma in številnih zdravnic in zdravnikov stopnja splava med slovenskimi najstnicami najnižja v Evropi in zaradi česar že leta upada število splavov. Kar naj bi bil tudi cilj združb, ki jim menda gre za otroke, družino in vrednote.
Za zdaj prikrita agresivnost prolife aktivistov, zamaskirana v ganljivo skrb za najšibkejše, se bo v prihodnje krepila. Ne gre dvomiti, da bodo blagoslov priljubljenega papeža Frančiška v Koaliciji za otroke oziroma novem gibanju znali dobro unovčiti. Prav zato ne smemo nikoli spregledati temeljnega gonila neokonservativizma – želje, da bi družbene iluzije in mite prikazali kot stvarne modele. Ko se namreč ta združi s popolnim nerazumevanjem družbenih vzrokov in posledic zakonskega reguliranja medosebnih odnosov, je to lahko le recept za katastrofo.
Prav takega v Družini ponuja nekdanji ravnatelj Škofijske klasične gimnazije Jože Mlakar. Pravico otrok do rojstva v članku nadgradi še z »neodtujljivo pravico otrok do staršev in skupnega doma«. Po njegovem bi jo morali zapisati kar v ustavo in tako zakonce, ki bi se radi razšli, »prepričati«, da v dobro otrok ostanejo skupaj. Mlakar sicer priznava, da je včasih res bolje, da se zakonca razideta, a vztraja, da »težko opravičimo razloge za razhod 40 odstotkov zakonskih zvez v Sloveniji«. Zato bi zaostril zakonodajo. Ženskam bi torej v tem krasnem novem svetu prepovedali abortirati in zapustiti svoje partnerje. Lahko pa bi še naprej okrepljeno skrbele za otroke. Tem pa bi bilo v teh prisilnih (in bržkone nasilnih) zvezah neskončno lepo.
Bog nas obvaruj takšne skrbi za otroke!
