Ratingi Studia ob sedemnajstih nihajo med odstotkom in dvema, kar je za popoldanski termin zelo dobro. Poslušanost malce niha po dnevih, meritve kažejo, da so najbolj poslušane četrtkove oddaje. Teden začenjamo nekoliko nižje, nato krivulja narašča do četrtka in nato v petek spet nekoliko pade.
Kaj ta dva odstotka poslušanosti pomenita v primerjavi s poslušanostjo pred dvajsetimi, štiridesetimi leti?Ne vem. Oddaja je stara 40 let. Takrat ni bilo veliko radijskih postaj in konkurence in ljudje so pretežno poslušali tedanji Radio Ljubljana. V teh desetletjih so se spreminjali tako program kot poslušalci. V današnji medijski ponudbi je radio le še ena od možnosti.
Ali je tak resen format radijske oddaje sploh še relevanten?Studio ob sedemnajstih je verjetno edina tovrstna oddaja na Slovenskem. Ima resno poglobljeno temo, soočanje mnenj in kompetentnega voditelja. Ta format skušamo ohraniti. Nekateri kolegi so v rahli dilemi, ali bi veljalo uvesti kakšno spremembo v smeri mozaičnosti ali krajšanja oddaje. Ura govora po radiu je v današnjih razmerah kar veliko za ohranjanje koncentracije pri poslušalcih. A osebno nisem naklonjen spreminjanju formata, ki se mi zdi dragocen. Studio ob sedemnajstih je dober primer, kako razumem javni radio: gre za relevantne, dobro obdelane teme in soočenja mnenj meritornih gostov. Od ljudi pa je odvisno, ali jih bodo tisti dan konzumirali ali ne. Morajo pa vedeti, da so jim na razpolago in da bodo narejene profesionalno. Na javnem radiu ratingi niso tako ključni.
Spremenil se je tudi način poslušanja radia – posluša se zjutraj v avtu. Tedaj je radijski prime time. Kako konkurenčen je javni radio zjutraj?Druga jutranja kronika je še vedno najbolj poslušana radijska oddaja v Sloveniji na sporedu v jutranjem prime timu. V segmentu informativnih programov res nimamo konkurence. Tako kot ga oblikujemo mi, ga nihče ne. Poleg informativnega programa ponujamo vsebine, na katere komercialni mediji niso pozorni: manjšine, otroci in mladina, določene glasbene zvrsti, znanost, kultura, radijske igre...
Radijske igre? To še kdo posluša?Seveda. Radijsko igro imamo ob torkih ob devetih zvečer in radijske igre za otroke ob nedeljah zjutraj. Res pa je, da je te produkcije precej manj, kot je je bilo v preteklosti, tudi zaradi finančnih okoliščin.
Kdo posluša radijske igre? Starejši? Ali imajo mladi sploh toliko koncentracije, da bi lahko poslušali radijsko igro?Mlado občinstvo je najbolj izmuzljivo, pa ne govorim o otroški publiki, temveč o publiki od najstnikov pa do 30 oziroma 35 let. To je aktivno obdobje, ko človeka zanimajo različni kanali in ga je težko ujeti. V okviru Prvega imamo mladinski program, ki je namenjen šolajoči mladini. Na mlajše s svojim pristopom in izborom tem cilja tudi Val 202. Za Prvega je značilno starejše občinstvo, od 40 oziroma 45 let navzgor, čeprav skušamo spodnjo mejo še spustiti.
Ali je to generacija, ki je nostalgično vezana na radio?Tudi. Ne smemo zanemarjati nostalgikov, na neki način smo vsi nostalgični in iščemo, kar smo poslušali kot otroci ali mladostniki. Ljudje od Prvega programa prav zaradi tega pričakujejo, da se ne bo ključno spreminjal, ker bi radi imeli pristen, star radijski (pri)zvok. Zato lovimo ravnotežje med potrebnimi spremembami in ohranjanjem tradicije. Spreminjamo glasbeno podobo. Rahlo spreminjamo način vodenja, čeprav je za nas še zmeraj značilen klasičen radijski, konservativen pristop. Precej pogosteje kot drugje še zmeraj uporabljamo napovedovalce. Ohranjamo zborno dikcijo, ki v javnosti žal izumira.
V tem pogledu smo očitna posebnost. Tudi če radijski sprejemnik ne bi pokazal, na katero postajo naleti, poslušalec takoj prepozna Radio Slovenija. To delamo namenoma, ker tega načina govora v slovenskih medijih ni več, kljub temu da je za javno rabo zakonsko predpisan. Kar je resnično zanimivo pri narodu, ki se na jezik sklicuje kot na srčiko svoje kulture, v resnici pa ga ne zna pravilno uporabljati. Zborne slovenščine ne govorijo več niti v šolstvu niti na primer v politiki. Tudi sam sem se moral tega jezika naučiti. Po rodu sem Mariborčan, in šele ko sem prišel na radio, sem se zavedel, da me ni nihče učil v zbornem jeziku. Razumem, da je jezik živa materija in da se spreminja, a v javni rabi je standard nujen. Radio Slovenija to neguje.
Odkar ste urednik Prvega programa, niste imeli nobene nagradne igre, enega od tipičnih elementov komercialnih programov?Smo, silvestrski program deli nagrade. Tudi v mladinski produkciji smo imeli manjše nagrade, a to je obskurno v primerjavi s komercialnimi postajami, ki na tak način pritegujejo pozornost občinstva. To ni naš način, niti ambicija.
Ali so na Prvem programu sploh kakšni elementi, ki so enaki kot na komercialnih postajah?Reklame. Ki se jim žal ne moremo odpovedati. Sicer pa je naš program drugače fokusiran. Ne poznam komercialke, ki bi denimo pokrivala teme, vezane na invalidsko problematiko, manjšine, kulturo, delo državnega zbora. To počnemo mi.
Kaj so komercialne postaje prinesle dobrega za radijsko sceno v Sloveniji?Sproščenost, veliko več se oddaja v živo, več pristnega stika, celo koketiranja s poslušalci. Predvsem pa konkurenco.
Ne glede na to, da smo ugotovili, da je radio nostalgičen medij, je v zadnjih letih sproduciral nekaj velikih zvezd, denimo Avdiča, Požganovo, Bunderla. Kako to?No, te zvezde se pojavljajo na več kanalih hkrati. Človek mora imeti resnično močno karizmo, da jo lahko uspešno, prepoznavno prezentira prek radijskega medija. Zato je v drugih, bolj vizualnih medijih toliko uspešnejši. Če mu uspe v tem segmentu, ima verjetno res potencial.
V zadnjem času je BBC začel krčiti vsebine zaradi zmanjšanja proračuna. Zanimivo je, da so skrčili komercialne vsebine. Je to pravi način racionalizacije javnega medija?Javni medij bo obdržal to, za kar je obvezan po statutu in zakonu. Tudi od mene so pričakovali racionalizacijo programa, a pri tem imam zelo majhen manevrski prostor. Odpovedal sem se denimo novinarskim delavnicam, ki so pomembne, a niso primarni del našega delovanja. Nimamo pa komercialnih vsebin, ki bi se jim zaradi racionalizacije lahko odpovedali. Vse, kar lahko naredimo, je, da varčujemo pri načinu dela, vsebine pa moramo ohranjati.
Kako močan je bič racionalizacije in krčenja proračuna?Zelo močan. Sem pod nenehno pezo finančnega stanja. Skušamo ohraniti obseg dela in število sodelavcev, ki nam zagotavljata kakovost, in upam, da bo tako tudi v prihodnje. Imamo redne plače, tako da ni preživetvenega vprašanja, so pa zato plače nižje in bolj poenotene kot v komercialnih medijih. Res pa je, da ne poznamo zahtev k dobičku naravnanega lastnika.
Kaj je s tem famoznim političnim vplivom?Slovenska družba je zelo politizirana, kar odseva tudi naš program. Kako so videti neposredni politični pritiski v praksi, pa zanima tudi mene. Nedvomno skušajo določene interese uveljaviti člani programskega sveta. Po drugi strani pa, če karikiram, čakam na klic, da bi videl, kako takšen neposreden pritisk sploh zveni. Morebiti so ugotovili, da nima smisla, da kličejo mene, pa kličejo kolege na izvedbeni ravni, čeprav nimam takih informacij. Vpliv se verjetno bolj pozna v PR-strategijah, pri tem pa je odvisno, kateri krog te strategije spretneje plasira v medije.
Kaj pa vpliv kapitala?Ne, tudi ne. Radio je specifičen medij, ker tem ne generira, ampak jih prej reflektira. Zato morebiti politika in kapital nimata interesa vplivati na Prvi program.
Še hipotetično vprašanje: kakšen bi bil svet, če bi ga vodila Trump in Putin?Odvisno od tega, s kakšnimi svetovalci bi se obdal Trump. Rusija pozna bolj personalni način upravljanja države in je precej predvidljivo, kako reagira Putin. Nepredvidljivo pa je, kako reagira človek, kot je Trump, še posebno v sistemu svetovalcev iz ozadja, ki ga poznajo ZDA. V Rusiji vlada prepričanje, da se Moskva veliko bolj operativno dogovarja z republikanskimi predsedniki, tako da bi morebiti Trump lahko celo lažje komuniciral z Moskvo kot demokratska rivalka.
