Hitrost, s katero je italijansko peneče vino prosecco zavzelo svetovni vinski trg, je neverjetna. Ta hip prvi med penečimi vini ni šampanjec, temveč prosecco. Lani so celo objavljali, da bo prišlo do svetovnega pomanjkanja prosecca, ker je povpraševanje večje od ponudbe. Zakaj je tako priljubljen? Ker je cenejši kot šampanjec, ker je moden v mešanicah, kot sta hugo in aperol spritz, in ker je, kot mi je pred kratkim dejal poznavalec italijanskih penečih vin, bolje piti povprečen prosecco kot slab šampanjec. Prosecco je celo tako priljubljen, da je znana postala tudi glera frizzante, še cenejša oblika penečega vina, narejena iz iste sorte grozdja kot prosecco.
Od cenenega vina do ponosa regije
Proseccomanija pa je dobrodošla tudi za druga italijanska peneča vina. Nekatera med njimi so na dobri poti, da si tako kot prosecco pridobijo svetovno slavo. V nekaterih italijanskih regijah načrtno vlagajo v promocijo svojih sicer regionalno poznanih vin. V Emiliji - Romanji, italijanski pokrajini, ki bolj slovi po hrani kot po vinu, so se odločili, da bodo promovirali svoje rdeče peneče vino lambrusco, ki je tudi frizzante in ne spumante. Se pravi z malo bolj milimi mehurčki, ne ostrimi kot španska cava. Odlično naj bi se prilegal suhim salamam, pršutu in vsemu mesnatemu in mastnemu, pač temu, kar je v Emiliji - Romanji od Modene do Parme vsak dan na obloženi mizi.
Lambrusco je bil – podobno kot prosecco – še pred dobrimi desetimi leti večinoma ceneno vino, ki so ga pridelovalci naredili za svojo porabo, če pa so ga prodajali, je bilo vino slabe kvalitete, z nizko vsebnostjo alkohola in visoko stopnjo sladkosti, se pravi vino za zabave najstnikov ali pogostitev v klubu upokojenk. Pa naj se to sliši še tako stereotipno. Toda ker je to vino oziroma grozdje z dolgo zgodovino, so se odločili, da ga bodo spremenili v značilno vino pokrajine. Zdaj je lambrusco na policah trgovin z lokalnimi izdelki tik ob Parmigiano-Reggianu in parmski šunki, kot ponos regije, prav tako ga brez sramu strežejo v restavracijah.
Grozdje Etruščanov
Lambrusco je tako ime penečega vina kot sorte grozdja. Arheologi so mnenja, da so prav to grozdje gojili Etruščani. Gotovo pa je, da je o njem pisal Kato starejši, ki se je čudil, kako rodovitno je vino, saj so poročali, da so na povprečnem vinogradu lahko pridelali 300 amfor vina. O prav tem vinu je pisal tudi Plinij starejši, ki mu je pripisoval zdravilno moč. Ne Kato ne Plinij pa tega vina nista imenovala lambrusco – to ime je dobilo šele v 18. stoletju. Obstaja več kot 60 podsort grozdja lambrusco, od te pa je odvisno, ali bo vino sladko ali suho, prav tako je sladkost odvisna od vinorodnega okoliša, iz katerega je lambrusco. Lambrusco di sorbara je malo manj intenzivne barve, lambrusco grasparossa di castelvetro je navadno pol sladek, lambrusco salamino in ravni v okolici Santa Croce di Capri severozahodno od Modene pa je intenzivne barve in okusa gozdnih sadežev. Za začetek, da pridete na okus tega rdečega penečega vina, si lahko natočite kozarec lambrusca Paltrinieri Radice, družinske vinske kleti iz kraja Cristo di Sorbara, kjer že od leta 1926 pridelujejo le lambrusco. In vedo, kaj počnejo.
Ko vam v kozarec natočijo gosto rdeče peneče vino, se vam po vonju in videzu zdi, da boste pili sadni sirup z mehurčki. Ena od preizkuševalk na nedavni degustaciji v Parmi je bila celo prepričana, da so v vino primešali borovnice. Toda po okusu so suhe oblike lambrusca sveže, prijetne tako za aperitiv kot za kozarec ob hrani. Rdeče peneče vino kar kliče po lenarjenju na senčni terasi v poletnem popoldnevu. Mimogrede: kupite ga lahko v vsakem italijanskem supermarketu.
