Ko je Top Gun leta 1986 našel pot v naše kinematografe, je film vsakdo poznal, tudi če ga ni videl – toliko se je namreč govorilo o njem. Film je z zvočno hitrostjo prodrl v vse pore popkulture, postavil celo pravila mode in obnašanja. Še danes mi ni povsem jasno, ali je bilo tako samo pri nas ali pa se je pijača top gun uveljavila tudi v barih in diskotekah drugod po svetu. Noben kolikor toliko resen filmski diskurz ni minil brez njega; celo do prvih, takrat še povsem nedolžnih ideoloških sporov na najnižji ravni je prihajalo. Vse v filmu je bilo naprodaj, celo ideologija, ki je stala za njim. Top Gun je bil namreč skrbno režiran propagandni izdelek, za katerim je iz več razlogov stal Pentagon; malce za domačo rabo, pa tudi širše. Dobesedno je prekvalificiral naborniški sistem v ZDA. Odgovorni za rekrute v ameriški vojski so spoznali, da je učinkoviteje posneti spektakularen »blockbuster« kot pa pošiljati nadute nižje častnike po kolidžih, da lovijo pozne najstnike, takoj ko v zrak vržejo maturantska pokrivala. Film je rekrutiral več nabornikov kot vsi dotedanji reklamni spoti skupaj. Mulcem je v dobri uri in petdesetih minutah na spektakularen način ponudil vse, kar si v tem obdobju najbolj želijo: veliko pločevine na zemlji in nebu, akcijo na najvišji ravni, kršenje pravil, samopotrditev in ženske. Da stvar ni povsem iz trte izvita, sem izkusil na lastni koži. Nikoli prej ne pozneje nisem bil deležen toliko odobravajočih pogledov kot v trenutkih, ko sem si na glavo poveznil bejzbolsko čepico vojaške baze Miramar, kupljeno v tamkajšnji prodajalni spominkov. Neki plejboj v Las Vegasu mi je zanjo deset let pozneje(!) ponujal zgledno vsoto zelencev za njeno lastništvo, saj se je očitno dobro zavedal njenega potenciala.
Reklamna mašinerija
Na začetku osemdesetih so se filmov o drilu v vojaških kampusih otepali vsi, še najbolj pa ameriška vojska. Njena podoba v javnosti ob vse večjem nezadovoljstvu vietnamskih veteranov je bila močno okrnjena. Na neki način je bilo treba prekiniti s preteklostjo in osvetliti probleme tukaj in zdaj. Hladna vojna in zamrznjeni odnosi s Sovjetsko zvezo (spomnimo se (ne)olimpijskega pingponga na relaciji Moskva-Los Angeles) so prišli še kako prav. Čakali so na pravi trenutek, in ga ne dočakali s filmom Oficir in gentleman, kjer so pravzaprav odrekli sodelovanje. Potreben je bil zunanji sovražnik, nekdo ali prav tisti, ki bi opravičil ogromna sredstva, ki jih je Reaganova administracija želela vložiti v napovedani strateški obrambni sistem Star Wars. In ne pozabimo: Amerika je ravno doživela šok ob tragediji vesoljskega plovila Challenger. Potencial so prepoznali šele v scenariju, ki sta ga po predlogi članka Top Guns v reviji California sestavila Jack Epps Jr. in Jim Cash. Po nekaterih popravkih – Maverickov navigator Goose bi moral umreti v trku letal in ne zaradi težav pri zasilnem izmetu iz letala – so prižgali zeleno finančno in moralno luč. Snemalni ekipi so dali na voljo vse: vojaško bazo, tehnično podporo, najboljša letala F-14 in pilote. In s tem neodtujljivo potrebo po hitrosti, če povzamemo najbolj poznan citat iz filma. Edini strošek je predstavljala nafta, kar pa tudi ni bilo poceni. Noben ideološki kompromis ni bil dovoljen, ne emocionalne, še manj patriotske narave. Razen v primeru, ko je testna publika izrazila negodovanje, da v filmu ni erotične privlačnosti med Maverickom in Charlie, kar so z dosneto sceno v dvigalu popravili kasneje, se je strogo sledilo scenariju. Šele po uspehu so se začele pojavljati homo- in heteroerotične teorije zarote, kar seveda ni nič presenetljivega ali pretresljivega v takšnih primerih. Snemalna ekipa z velikim bratom »v zraku« je od prve klape dihala enotno, kajti le tako je lahko držala pod kontrolo pravilnost zornih kotov in s tem zmanjšala možnosti za napake in poznejše posege v film s strani mecena. Marsikateri režiser bi slepo, skorajda brez avtorskega podpisa, zvesto sledil naročniku, a je Tony Scott v tej diktirani naraciji spretno razčlenil svojo priložnost in jo dodobra izkoristil.
Bolje kot fikcija
Bojda je Stanley Kubrick, ko je posnel Odisejo v vesolju 2001, dejal, da kdorkoli bo hotel preseči njegov film, ga bo moral posneti v vesolju samem. Manj kot desetletje kasneje je njegovo trditev že omajal George Lucas, vendar ne prvi ne drugi filma nista posnela v realnem, v zraku. Tony Scott ga je! Za poslušnost je bila produkcija filma nagrajena s posnetki v živo; resda je šlo za fikcijo, a ta je bila posneta neposredno, v realnem okolju, in ne podvržena maketam, modelom in specialnim efektom največjih hollywoodskih iluzionistov. Vse, videno na filmu, se je v zraku dejansko zgodilo, dejansko posnelo. Film zato tudi nikoli ni bil upravičen do najvišjih nagrad za posebne učinke, saj jih ni mogel dobiti za nekaj, česar ni bilo! Še več, prav noben uspeli posnetek ni ostal neizkoriščen. Gledalec se je tako lahko resnično vživel v videno na platnu in užival v senzacionalnih posnetkih iz zraka, saj so se vsi nevarni in vratolomni zračni prizori resnično odvili, s čimer je Tony z veliko žlico zajel vse, kar mu je ameriška mornarica ponujala, in k temu dodal še nekaj avtorskih obresti. V močno zoženem manevrskem prostoru mu je namreč uspelo razviti dovolj potenciala za moderno estetizacijo, kar je ob jasni naraciji in všečnih likih doprineslo k planetarnemu uspehu filma. S filmom Top Gun je po usihanju »Brat Packa« na sceno stopila tudi nova liga igralcev s Tomom Cruisom na čelu, ki je prav z njim stopil v prvo ligo in postal filmska zvezda. Za mnoge še do danes ostaja Maverick, četudi se je kasneje kot agent Ethan Hunt v franšizi Misija nemogoče morda celo bolj globoko zapisal v filmsko antologijo. In kot Maverick trideset let kasneje naj bi vlogo v nadaljevanju tudi ponovil.
Skratka, film Top Gun je bil (načrtno) posnet, da bi bil uspešnica. Vse na njem in okoli njega je bilo skrbno premišljeno in nič ni bilo prepuščeno naključju. Od izkušenega producentskega dvojca Jerry Bruckheimer in Don Simpson kaj drugega niti ni bilo pričakovati. Zgodba o petelinjenju mornariške pilotske elite na treningih, pod tušem, na obalnem pesku in v spopadih z ruskimi migi je znana vsem. Vse za dosego prestižnega naslova najboljšega v letniku, ki ga sicer zaradi osebnih razlogov prejme Maverickov največji tekmec Iceman (Val Kilmer), čeprav vsi vemo, kdo je najboljši. Za uteho sklati nekaj migov in osvoji srce inštruktorice Charlie (Kelly McGillis). Z uspehom filma je samovšečnost dobila krila, postala je legitimno sredstvo. Vse, povezano z njim, se je pozlatilo in večkrat povrnilo. Film je zaslužil neverjetnih 354 milijonov dolarjev, poskočila je prodaja sočnih očal ray ban, kičastih usnjenih jaken z našitki, filmski soundtrack (Kenny Loggins, Harold Faltermeyer & Steve Stevens, Miami Sound Machine) je podiral rekorde, pesem Take My Breath Away (Berlin) izpod klaviatur instant disko hitmejkerja Giorgia Moroderja je prejela oskarja. Glasba na filmu je bila skrbno izbrana, saj je morala zapolniti oziroma odvrniti pozornost pri nekaterih scenarističnih luknjah. Edini, ki si je upal reči ne filmu, potem ko je bila produkcijska mašinerija že zagnana, je bil Bryan Adams, saj agresivna naracija filma ni ustrezala njegovi miroljubni naravi.
Donosno priložnost so kmalu spoznali tudi logistiki v vojaški bazi Miramar in odprli vrata za javnost. Delno, saj je gibanje strogo omejeno oziroma nadzorovano. In medtem ko najnovejše izvedbe nadzvočnih lovcev izza visoke žičnate ograje neprenehoma vzletajo in pristajajo, vas vodič v podobi nižjega častnika popelje po terenu, ki seveda vključuje tudi lokacije, na katerih so snemali film, z You've Lost That Lovin' Feelin' kantino na čelu. S filmom Top Gun se je kratkoročno marsikaj spremenilo, ni mu pa uspelo odvrniti pozornosti od mučnih ameriških (post)vietnamskih travm. Oliver Stone (Platoon, Rojen 4. julija), Stanley Kubrick (Full Metal Jacket) in Adrian Lyne (Jakobova lestev groze) so hitro pripravili boleč protiudarec. Film vseeno ostaja prelomen v svoji kategoriji – ne nazadnje je kmalu dobil svojo parodijo (Napihnjenci), nepozaben pa je tudi monolog Quentina Tarantina o homoerotičnih implikacijah zapleta in zaključka scenarija v filmu Spi z menoj. In medtem ko čakamo na nadaljevanje – po zdajšnjih govoricah nekaj v stilu »ali je pilot v letalu« – je vredno obrisati prah z VHS-kaset in se ob jubileju znova prepustiti dih jemajočim avdiovizualnim užitkom. Take My Breath Away.
